Muljava je poznana po Josipu Jurčiču in njegovih delih, ki jih je večinoma umestil v območje izvira reke Krke, starega mesta Višnja Gora, starodavnega samostana Stična in okolice Muljave, ki jo je še posebej dovtipno opremil z dobro poznanimi ledinskimi imeni. Kako ne bi Muljavci rojaka sprejeli za svojega, saj jih je ovekovečil s prvim slovenskim romanom in drugimi številnimi deli, ki jih slovenski narod sprejema kot literarno klasiko. Za prepoznavnost Muljave je naredil izredno veliko že sam pisatelj, klanjajo se in vračajo pa mu Muljavci z uprizoritvami njegovih del v idiličnem letnem gledališču za njegovo rojstno hišo in muzejsko arhitekturo kmečkih objektov iz Jurčičevih časov.
Skozi čas so muljavske družine postale prepoznavne po amaterskih igralcih, ki v tradiciji sledijo svojim predhodnikom. Tako sin nasledi očeta ali hči mater na amaterskem odru v vlogah, ki so že poznane v lokalnem in nacionalnem prostoru.
Kdo ne pozna posebnežev Krjavlja, strica Dolefa, študenta Kvasa, Desetega brata, Manice, Balčka, Domna, Jurija Kozjaka in brata Petra, slovenskih janičarjev, Urha s Kostela, bogatega Smrekarja, gostilničarja Obrščaka in grajska gospoda Piškava in Marijana, ki so svoje življenje podali vsak po svoje. Hodili so po dobro poznanih krajih, kot je Kravjek, Obrh, Slemenice, Rojinje, reka Krka in naprej. Pisatelj je rad uporabil tudi domača družinska imena, ki so se ohranila še danes, med njimi Breznik, Hočevar, Habjan ter drugi.
Igralci se radi pošalijo, da ne igrajo, temveč samo prenašajo svojo pomembno vlogo, ki jim je bila vdahnjena v zibelko s pristno domačo pojočo dolenjsko govorico, z dodano posebnostjo, ki jo ima vsak v življenju. Ne trdijo, da so umetniki, ampak radi povedo, da so v interpretaciji pristni, domači in vljudni in se tako lahko približajo še tako zahtevnemu gledalcu, ki vnaprej išče samo tisto, kar ve, da mu to okolje lahko nudi.
Deseti brat kot največkrat dramatizirana in uprizorjena predstava ima svojo bogato zgodovino, saj so ga študentje pod režijo in dramatizacijo Frana Lipaha odigrali že leta 1911 na Španovem podu. Od takrat naprej je bil pri vrlih Muljavcih uprizorjen vsaj vsako desetletje po enkrat z različno režisersko pomočjo, ob ustaljenih in tradicionalnih pristopih z majhnimi spremembami in ob približevanju avtentičnosti tistega časa. Skoraj ni Jurčičevega dela, ki ne bi bilo dramatizirano in postavljeno na ljudski oder. Zato pa imajo zaslugo največkrat domači režiserji, ki so z dobro opremljeno tehnično ekipo tudi kos sodobnemu času. Kot režiserji ob uprizoritvah Desetega brata so se zvrstili: Fran Lipah (1911, 1924), Jože Perko, Danica Kastelic, Janez Eržen, Danijel Zupančič in Tatjana Lampret.
Prva igra je bila uprizorjena na prilagojenem gledališču na velikem Španovem podu z delno odprtim prizoriščem in kasneje na Štefanovem, Gričarjevem, Habjanovem podu, vse do izgradnje kulturnega doma in od leta 1984 v naravnem amfiteatru na Jurčičevi domačiji.
Nemalokrat so posamezne scene z igralsko dramsko skupino Josipa Jurčiča bogatile prireditve v bližnji in daljni okolici. Tako naj omenim, da je zadnji Krjavelj že imel preko 150 nastopov večinoma za obiskovalce Jurčičevega muzeja. Seveda bi bilo tudi več gostovanj, če ne bi bila scena prezahtevna in številna igralska skupina, ki sama po sebi otežuje novo postavitev.
Sicer pa Muljavo radi obiščejo gledalci, saj jih je bilo v najboljših letih že ob eni uprizoritvi celo preko 1500 in s ponovitvami v letu tudi do 7000.
Ni nam težko najti besed, ki jih je znal povedati starejši domačin Gracarjev Tone o Jurčiču in ga tipizirati z vrednostjo, ki jo je pustil kot domačin mogoče samo sosedom. Te besede o Pajžbarjevem Jožetu – pisatelju – so bile tako blizu nam vsem, ki smo sledili življenju in delu Muljavcev ob poklonu svojemu rojaku, kot da bi se vse dogajalo včeraj. Preteklost se je za nas v vasi stkala v sedanjost in želimo si, da bo tako tudi v bodoče. Za Muljavo in Jurčičeve rojake je ob uprizoritvi to pravi praznik, ko se srečajo amaterski igralci s številnimi gledalci, ki so željni podoživljati in čutiti čas, ki je že daleč za nami, vendar še vedno živ in iskren ob sosedih, domačinih, ki spoštujejo pisatelja in svoj rod, čeprav je od takrat minilo več kot 150 let.
Zapisano po pripovedi Jerneja Lampreta.
