Dr. France Prešeren je prišel v Kranj jeseni leta 1846. Mesto, v katerem je živelo 2000 ljudi, je izgubljalo večstoletni videz, saj so bili mestno obzidje in stolpi v ruševinah. Kranjčani so bili še vedno ponosni na svojo davno preteklost, ko je bila tu glavna utrdba dežele Kranjske. Kljub ponosu pa se je le malo meščanov zanimalo za slovenski jezik in narodno napredne ideje.
Leta 1843 so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal kranjski rojak dr. Janez Bleiweis. Le župnik Dagarin ter trgovci Lokar, Mayr, Marenčič in Pleiweis so se naročili na časopis. Leta 1816 so zgradili novo šolsko poslopje, poučevali pa so v nemškem jeziku. Ponovne ustanovitve gimnazije oblasti niso dovolile.
Konrad in Rudolf Lokar sta v Kranju veljala za narodno zavedna. Bila sta pobudnika za ustanovitev bralnega in zabavnega društva Kazina, ki je začelo delovati leta 1846. Tudi Prešeren je rad zahajal v Kazino, kjer se je sestajal s svojimi znanci in somišljeniki iz Kranja in okolice. Brali so domače in tuje časopise ter različne knjige. Prešeren se je tu družil tudi s Karlom Florianom, ki je leta 1848 poslal v deželni zbor peticijo, v kateri je zahteval uporabo slovenskega jezika v šolah in uradih. V Kazino so zahajali tudi Jožef pl. Vest, lastnik šempetrske graščine in Urbančičevi z gradu Turn pri Preddvoru, ki so spodbujali k uporabi slovenskega jezika.
Mag. Marjana Žibert: Al’ žlahtne kranjske tam cvetó besede (F. Prešeren): 150 let Narodne čitalnice v Kranju. Gorenjski muzej, Kranj 2013 (razstavni katalog).
