Čitalnice predstavljajo posebno poglavje slovenske kulturne in politične zgodovine. Prve narodno in politično opredeljene čitalnice so nastale že v prvi polovici 19. stoletja med slovenskimi dijaki in študenti zlasti v Gradcu, v revolucionarnem letu 1848 pa so njihovemu zgledu sledili še v Celovcu, Gorici, Trstu, Novem mestu in drugod.
V »pomlad narodov« je kmalu ostro posegla cesarska zakonodaja ter delovanje čitalnic in podobnih narodnih društev prepovedala za celo desetletje. Ponovna uvedba ustavnega življenja leta 1860 je javno življenje sprostila in društveno življenje se je ponovno razcvetelo. Nastopila je doba čitalništva in čitalnice so postale prava žarišča slovenskega kulturnega in političnega življenja. V tem »drugem valu« je svojo Narodno čitalnico dobilo tudi Celje. V njej so se več desetletij združevale ustvarjalne energije najbolj vplivnih celjskih Slovencev, v njej so se oblikovale številne dejavnosti, ki so se kasneje osamosvojile.
Z 19. stoletjem vred se je obdobje čitalništva vse bolj iztekalo. Okoliščine, ki so nastopile zlasti po zatonu avstroogrske monarhije, so potrebovale drugačne oblike kulturnega in političnega delovanja. Novosti so se imele na kaj nasloniti, saj so v mnogočem izhajale iz 65-letne tradicije celjske Narodne čitalnice.
Povzeto po:
1. Jožica Vodeb: Narodna čitalnica v Celju (1862-1873), diplomska naloga, 1998.
2. Branko Goropevšek: Narodna čitalnica v Celju (1862-1927), Celje, 2003.
3. Bruno Hartman: Prvo leto celjske Čitalnice, Celjski zbornik, 1958.
4. Janez Cvirn: Celje – monografija; Celje, 1999.
5. Čitalništvo, geslo v: Enciklopedija Slovenije, Ljubljana, 1988, 2. knjiga, str. 137.