Prve znake narodnega življenja v Novem mestu je zaznati v letu 1848, ko se je zgodilo kar nekaj pomembnih zadev.
Že na začetku leta, 6. januarja, je prišlo do prve odrske uprizoritve dramske igre v slovenskem jeziku Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta. Pobudnika te uprizoritve sta bila slovensko zavzeta odvetnik dr. Jože Rosina in aktuar okrajnega komisariata Franc Polak, ki je tudi sam nastopil v igri. Istega leta je bilo v Novem mestu ustanovljeno Slovensko društvo, katerega predsednik je bil dr. Rozina. Rozina je bil tudi eden izmed glavnih pobudnikov prvega dolenjskega časopisa Sloveniens Blatt, ki je maja pričel izhajati v Tandlerjevi tiskarni. Spremljal je aktualna vprašanja tedanje države, a žal zanemarjal novice in dogodke lokalnega okolja. Urednik časopisa je bil Franc Polak , ki je sam napisal tudi večino prispevkov. V tem letu je na novomeški gimnaziji prišlo do uvedbe slovenščine kot učnega predmeta, kar lahko štejemo za pridobitev te dobe in uvedbe slovenščine kot učnega jezika, ki pa je bila z reformo že naslednje leto ukinjena.
Ta vzpon narodne zavesti pa je bil kratkega daha. Sledilo mu je desetletje Bachovega absolutizma, ki je med drugim ukinil svobodo tiska, uvedel nemščino kot notranji uradni jezik v vseh kronovinah monarhije in prepovedal vsa politična društva, s čimer je tudi v Novem mestu zamrlo tisto malo narodnega življenja. Dejansko je imelo Novo mesto v tem času precej nemški značaj in razne narodne akcije so bile delo zgolj nekaterih posameznikov. Šele po letu 1859, ko je bilo narodom v Habsburški monarhiji ponovno omogočeno kulturno in politično delovanje, so se na Slovenskem postopoma pričela ustanavljati posamezna narodna društva. Poleg političnega programa Zedinjene Slovenije iz revolucionarnega leta 1848, postaja čedalje glasnejša zahteva po jezikovni enakopravnosti in uveljavitvi slovenskega jezika, ki se je še najbolj očitno odražala ravno v čitalniškem gibanju.
Ta vzpon narodne zavesti pa je bil kratkega daha. Sledilo mu je desetletje Bachovega absolutizma, ki je med drugim ukinil svobodo tiska, uvedel nemščino kot notranji uradni jezik v vseh kronovinah monarhije in prepovedal vsa politična društva, s čimer je tudi v Novem mestu zamrlo tisto malo narodnega življenja. Dejansko je imelo Novo mesto v tem času precej nemški značaj in razne narodne akcije so bile delo zgolj nekaterih posameznikov. Šele po letu 1859, ko je bilo narodom v Habsburški monarhiji ponovno omogočeno kulturno in politično delovanje, so se na Slovenskem postopoma pričela ustanavljati posamezna narodna društva. Poleg političnega programa Zedinjene Slovenije iz revolucionarnega leta 1848, postaja čedalje glasnejša zahteva po jezikovni enakopravnosti in uveljavitvi slovenskega jezika, ki se je še najbolj očitno odražala ravno v čitalniškem gibanju.
