Snemanje za televizijsko oddajo Prvi Aplavz je potekalo na Tavčarjevi ulici 17, v Ljubljani, dne 2. 3. 1975.
Organizator jih je čakal pri vhodu v stavbo. Odpeljal jih je v posebno sobo, kjer so se slekli plašče in se razkomotili. Neka uslužbenka je prinesla večji lonec čaja in dejala: »Prinesla sem vam malo čajčka, ker tako lepo pojete. Poslušala sem vas tu poleg v vojaškem domu.« Pa se oglasi Edita: »To ni malo čajčka; lonec je kar velik.« Nekatere pevke so se zasmejale, druge so ob tem zatrepetale.
Potem pa so se iznenada odprla vrata in v sobo je vstopil voditelj TV oddaje Vili Vodopivec in vprašal: »Kdo je tukaj šef?« Pevke so pokazale s prstom na zborovodjo, ki pa je glasno pojasnil: »Tukaj je šef Edita!« Zasmejal se je, stopil korak naprej in vsaki pevki ponudil roko. Njegova prijaznost in domačnost jih je sprostila in na tremo so skoraj pozabili. Začel je pojasnjevati potek oddaje, na koncu pa se je obrnil k zborovodju in mu dejal: »Na vašo žejo se bom pogovarjal s pevko Edito in upam, da tovariš ne bo ljubosumen.« Potem pa so jih pospremili v snemalni prostor – Studio 14. Pozdravila jih je velika papirnata klaviatura, obešena na steni. V tem studiu jih je čakalo nekaj članov tehnične službe, ki so jim pojasnili posebne znake, ki ji bodo uporabljali med snemanjem.
Ko so se nekoliko »pevsko ogreli«, je stopil naprej voditelj Vodopivec in še enkrat preveril vrstni red pesmi. Iznenada je snemalec dejal: »Snemanje teče.« Tudi zborovodja se je počutil nekoliko boječe in nelagodno in vse, kar je zmogel, je sam sebi dejal: »Kar bo, bo.«
Najprej je bila na sporedu himna Doremi. Pesem je bila enostavna in himničnega značaja. Med petjem ni bilo nobenih zadreg. Druga je bila Lastovki v slovo in tretja Kalinka. Pred kamerami je bil solist Jože naravnost izvrsten. S svojim očarljivim glasom je pokril malenkostne odstope spremljajočih pevk. Vsi prisotni so bili enotni: izvedba vseh pesmi je bila profesionalna. In zgodilo se je, da so vse tri pesmi zapeli le enkrat – brez ponavljanja. Kaj podobnega se na televiziji zgodi le redkokdaj.