»Pisateljski pot je trnov. Če bi ga pričel še enkrat in bi ga poznal tako, kakor ga poznam sedaj, resnično, ne bi ga nastopil! Ker kaj čaka človeka na njem? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in ni nikakor šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek čas in igraje. To je velika zmota.«(besede F. K. Meška, ki jih je zapisal Izidor Cankar v delu Obiski)
Meško je bil pisatelj, pesnik in dramatik. Njegovo slovstveno delo se začne na prelomu našega leposlovja iz realizma in naturalizma v simbolizem.
Že kot gimnazijec je začel objavljati pesmi v celjskem dijaškem listu Vesna (pod psevdonimi Jaroslav, Ahasver) in v Domovini (pod psevdonimi Aleksander Orlov, Franc Aleksander Meško, Aleksander M. Orlov), pozneje kot bogoslovec pa v semeniškem listu Lipica in občasno pod psevdonimi tudi v Ljubljanskem zvonu (pesmi pod psevd. Carmen, Dolenec, Erik), Slovenki (psevd. Pavel Dolenec), Domačem prijatelju (psevd. Nemo) ter Domu in svetu. Kmalu je začel pisati tudi pripovedna besedila in jih leta 1896 objavljati v Ljubljanskem zvonu (pod psevd. Aleksander Orel, Alojzij Negrin).
Osnovo njegovega literarnega ustvarjanja predstavlja tematika ljubezni do domovine.
»V dnevih nesreče in bede, v dnevih, ko mi tare dušo obup, si mi edina podpora, edina tolažba ti, ljubezen do svete naše domovine, ljubezen do rodne grude, ljubezen do krajev, kjer sem brezskrben deček igral prve igre s sodrugi svojimi, ljubezen do milega jezika slovenskega, v katerem mi je govorila v dneh mladosti, sreče in brezskrbnosti mati moja … Kako bi prenašal življenja težo, ko me ne bi krepila misel, da človek ne živi le sebi, ne le zaradi samega sebe, ampak da živi domovini svoji, narodu svojemu.«
(Koledar Mohorjeve družbe, 1974)
Pisal je črtice (Naše življenje), novele (Novele, V koroških gorah), povesti (Romance in povesti), romane, legende (Legende o sv. Frančišku), eseje in portrete, napisal je več dramskih besedil z narodnostno, kmečko in versko vsebino ter številne spominske zapise
Njegovo prvo daljše pripovedno besedilo je roman Kam plovemo? (1897).
Najznamenitejši sta njegovi knjigi liričnih črtic Ob tihih večerih (1904) in Mir božji (1906), ki sta mu v slovenskem slovstvu ustvarili ime in literarni pojem »meškovstvo«.
Njegovo najdaljše delo je domoljubni roman o slovenski vasi Na poljani (1908).
Med mladino so ob svojem času vzbudila posebno pozornost mladinska dela, ki jih je zbral v šestih zvezkih z naslovom Mladim srcem (1911–1964).
Nič manj pa se ni otrokom priljubil s knjižicami Volk spokornik, Mladini in Našim malim.
Meško je tudi veliko pesnil. Ponarodeli sta njegovi pesmi Kako bom ljubila, me srce boli in Sem fantič z zelenega Štajerja.
Leta 1945 je izdal pesniško zbirko Iz srca in sveta.
Izmed dramskih del je ustvaril Na smrt obsojeni, Mati, Henrik, gobavi vitez, Pasijon in Pri Hrastovih.
»Pravijo, da mora imeti vsak človek nekaj, kar je drago njegovemu srcu in njegovi duši, kar ima rad, kar ljubi. Tako pravijo in mora biti pač resnica.«
(F. K. Meško, Poljančev Cencek)