V letih 1948 in 1949 so se rodili pisatelj Drago Jančar, humorist Vinko Šimek, angleški kralj Karl, pa filozof Slavoj Žižek, Roger Taylor, bobnar skupine Quen in med temi nekaterimi omenjenimi, več deset deklic in fantov na širšem šmarskem teritoriju. V povojnih letih se je na Slovenskem rojevalo po več kot 30 tisoč otrok na leto, tako smo postali del »baby bumm« generacije (1945-1960), ki danes šteje preko 0,5 milijona prebivalcev Slovenije. V tem času, ko smo iskali predvsem mame, so se odvile zimske olimpijske igre v St. Moritzu in letne v Londonu, Jugoslavijo je doletel Informbiro, zahodne države so ustanovile zvezo NATO, ustanovljen je bil Svet Evrope in tako naprej. Koledar Prešernove knjižnice za leto 1949 našteva za tisti čas pomembne dosežke in dogodke: Pri Ljubljani je bila dograjena Pionirska proga, po kateri je vozil Pionirski vlak, zadružni domovi, ki jih je gradilo ljudstvo, so postajali žarišča napredka na vasi, v Ljubljani je bil ustanovni kongres Zveze borcev, za delovno ljudstvo je naša država gradila svetla in zračna stanovanja, pri predsedniku vlade LRS so sprejeli udarnike in tako naprej.
Ne ravno v izobilju smo odraščali v svojih družinah, v vrtce nismo hodili in septembra leta 1955 so nas starši, mame so bile v večini, pripeljali v prvi razred. Prišli smo iz trga šmarskega, Orehka, Kamenika, Sotenskega, Dola, Močl in drugih vasi šmarske fare. Bilo je kar precej jokanja, a je tovariš Resman kar hitro zaključil naš prvi šolski dan. Ruksaček (drugače-prav povedano šolski nahrbtnik) je bil ravno prav velik, da smo vanj spravili Čitanko, zvezek in leseno škatlo s svinčnikom, radirko in peresnikom. In se je začelo z: veliki tiskani A, mali tiskani z, pa pisane črke, pa 1 in še 1+1 in tako naprej. Doma smo zloge zlagali v besede, eni z mamami drugi z očeti, eni pod umetno lučjo drugi pod petrolejko (v nekatere oddaljene vasi je oblast elektriko napeljala v letih 1956 in 1957). Zelene, rahlo nagnjene in že kar oguljene šolske klopi s tintniki so nas spremljale prve štiri razrede. Za katedri so nas vse bolj učene »delali«, ob že omenjenem mrkem Resmanu, tovarišice Lorgerjeva ali Pinka, Kogelnikova, Klinčeva, Milka Senica in Lešnikova Marta. Iz šolske kuhinje je prihajala UNRRA otrobnata štručka, rumeni sir, mleko v prahu, kakav in še kaj, stranišča so dišala po lizolu, za šolo je bilo igrišče in nad njim šolski sadovnjak. Spodnja šola je bila lepa, pred njo ograja, pred katero smo se ob koncu pouka ustavili s pozdravom »Za domovino s Titom-naprej« in peš odšli proti domu, eni do sosednje hiše drugi tudi do 5 km oddaljenih vasi. Najmanj enkrat na teden smo po šoli odšli k verouku, ki je potekal včasih v kaplaniji, včasih pa nad »žagrom«. Dekan gospod Rihtar in gospodje kaplani Škafar, Petek in Orban so nas pripravili za Prvo obhajilo in Birmo.
Ob tej priložnosti se velja še enkrat spomniti, kakšna je bila podoba in kašen je bil gospodarski in družabni utrip Šmarja v šestdesetih letih. Če smo prihajali iz celjske smeri, smo mimo Tašnerjeve in Romove hiše prišli do Gimnazije-zgornje osnovne šole, nato do Skazatove (kasneje prvi šmarski zdravstveni dom) na levi in Stupičeve hiše na desni in mimo takrat naše šole, sodišča in Hrašovčeve hiše (tu je bil brivski in frizerski salon in kasneje fotostudio Ciglenečki) do trškega jedra z Marijino farno cerkvijo, Kaplanijo ter Wagnerjevo hišo, v kateri je bila tekstilna trgovina in v I. nadstropju mladinski klub in Postaja milice. Preko ceste je bila Habjanova gostilna z mesnico, dvorano, vrtom, teraso in gospodarskim poslopjem, v katerem je bila na eni strani klavnica, na drugi pa Dečmanova kovinarska delavnica. Tako smo ob kmetijski trgovini in sejmišču prišli do Lorgerjeve hiše, v kateri je bila ambulanta z našim prvim zdravnikom dr. Viktorjem Lorgerjem. V smeri od farne cerkve proti Kalvariji in romarski cerkvi Sv. Roka je bila desno od partizanskega spomenika Plutova hiša, v kateri so bili Rafova malarska delavnica, prodajalna kruha in kasneje trgovina Veriga, levo od nje pa župnišče z gospodarskim poslopjem, v katerem je danes muzej Baroka. Če bi se vrnili do takrat makadamske glavne ceste in usmerili proti Rogaški, bi nas pot peljala mimo Kartinove hiše-banke in Občine (na podstrešju so bili studio in drugi prostori najstarejšega regionalnega radia v Sloveniji) do Rakeževe, Gradove in Majhnove domačije, kjer bi zavili desno proti Gasilskemu domu in Občinski hiši, naravnost pa prišli do Lešnikove trgovine, kasneje prve samopostrežbe v kraju in na nasprotni strani ceste do Valantove hiše, spodnje šole, Kinodvorane in Kovačičeve mlekarne. Ob potoku, severno od cerkve, so se nahajale Zupančeva hiša s Krušičevo mizarsko delavnico, sedež gradbenega podjetja Remont, Mavrinova hiša in Gajškova čevljarska delavnica, preko potoka, ob poti proti železniški postaji in nogometnem igrišču, pa so bili trška vaga, Vičarjeva, Cverlinova, Hrovatova in Rupnikova hiša. Veliko stavb, ki so tvorile zgodovinsko trško jedro Šmarja, je bilo po potresu v letu 1974 kasneje odstranjenih, nazadnje in to povsem brez potrebe, še naša lepa šola, zgrajena v času Avstroogrske.
To je tista podoba Šmarja, ki nam je plemenitila leta odraščanja. Po nedeljski glavni maši so možje ob cerkvi, postavljeni v kroge, debatirali o kmetovanju, cenah živine itd., ženske pa o otrocih, kdo se bo kje poročil….. , nakar so mame počasi odšle proti domu, očetje pa pred Habjana, kjer je Zepa prebral oglase, mesar Vinko prodal kilo govedine, kelnarca Ančka pa kakšen liter vina. Po končani maši in opisanem ritualu so iz zvočnikov, pritrjenih na kandelabrih, zadonele partizanske pesmi.
Po končanem drugem razredu so nas premestili v vagon-učilnico na spodnji šoli. Tretji razred je, vsaj nekaterim fantom, prinesel precej »inovativnosti«. Izdelali smo nekakšne frače-samostrele in skozi okna učilnice poskušali zmanjšati populacijo ptic. K sreči nam to ni uspelo, saj nam je tovarišica Senica pravočasno zaplenila to hladno orožje. V tem in naslednjem letu so nam izvenšolsko življenje zelo popestrili vojaki JLA, ki so gradili novo železniško progo in predor pod Halarjevim hribom. Šmarje je takrat dobilo novo železniško postajo in kmalu zatem, med Skazetovo in Hrašičevo hišo, prvi večstanovanjski blok, ki je bil namenjen predvsem uslužbencem leta 1958 ustanovljene »velike« šmarske občine.
Četrti razred pomeni vrnitev v »ta lepo« šolsko stavbo. V pritličju levo nam je tovarišica Marta Lešnik podarila, velja vsaj zame, najlepše osnovnošolsko leto. Tisto zimo je bilo veliko snega in mnogi smo v šolo prišli mokri, se sezuli in do konca pouka ob vroči peči posušili nogavice in gojzarje. Pa ne le to. Ob topli peči se nam je za nekaj dni pridružila neznana gospodična, všeč nam je bila in smo jo vprašali od kod je in zakaj je prišla v naš razred. Bila je gospodična Mira, ki je prišla na pedagoško prakso, kasneje učiteljica na šmarski šoli. Kaj smo se tega leta naučili, ne vem, vem pa, da mi je velika ubogljivost in seveda pridnost prinesla iz vedenja oceno štiri. Groza! Domov ne upam, prosim, zelo prosim, nič ne pomaga, zlezem pod klop, še jokam in tovarišica mi vzame izkaz, sledi corr. M. Lešnik: vedenje odlično (5). To je edina ocena, ki jo pomnim že 65 let. In končno smo se znova fotografirali, tako skupaj kot posamezne skupinice.
Peti razred je pomenil kar veliko prelomnico. Prišli smo v že v tretjo šolsko stavbo, nekdanje Cesarsko-kraljevo sodišče in pred nami ukinjeno nižjo gimnazijo. Iz razrednega smo prešli v predmetni pouk in pridružili so se nam učenci iz podružničnih šol iz Šentvida, Kristan vrha, Zibike, Sladke gore, Pristave in celo iz Sedlarjevega. Še posebej zanimiv je bil pouk risanja pri tovarišu Knapiču, pri gospodinjskem pouku smo kuhali čokolado, nemščino smo se začeli učiti pri tovarišu Zdovcu, ki je takrat, ko smo se kar zares stepli ta stari učenci in prišleki, hitro naredil red. V šestem razredu se je začela kalvarija z učenjem, bolje učitelji matematike, ki so se to in naslednje leto menjavali kot po tekočem traku. Ravnatelja Roma je zamenjal slavist Jakoš. V šestem razredu je učitelj Kavčič včasih kar s svinčnikom pisal na tablo. Spoznavanje narave in družbe, geografija in zgodovina so bili predmeti, ki jih je zelo obvladala vedno resna tovarišica Andrenškova. V svet kemije, biologije in kmetijstva so nas popeljale tovarišice Marševa, Frasova in Peterlinova. Učiteljica glasbene vzgoje je utrjevanje notnega sistema občasno pospremila z metanjem šopa ključev v klop nemirnežev. Zelo zanimivo je bilo pri telovadbi. Gimnastika v majhni telovadnici je bila najbolj zanimiva takrat, ko nas je pri preskoku koze lovila tovarišica Anderluhova, zgolj slučajno smo se večkrat spotaknili. Pri tehničnem pouku in tudi pri telovadbi smo kot norci s tragami prenašali leš in tako gradili nogometno igrišče, pri hiši Pavličevih smo se »učili« betonirati. Med učilnicama šestega in sedmega razreda so bila dvojna vrata, ki so omogočala občasno nekoliko tesnejše srečanje med kakšnim učencem in učenko. Med glavnim odmorom in po pouku smo na nekdanjem obzidanem zaporniškem dvorišču igrali med dvema ognjema, med številnimi športnimi dnevi smo si najbolj zapomnili smučanje pod Sv. Rokom, ko si je sošolec Slavko ob padcu hudo zlomil nogo in so ga nemudoma odpeljali v celjsko bolnico.
Še mnogo je dogodkov, ki so spremljali naše šolanje, ne spomnimo se vseh, pa tudi našteti jih ni mogoče, na zaključni izlet pa nas le velja spomniti.
Ko smo se z vlakom iz Kanfanarja vozili proti Rovinju, smo v večerih urah zagledali morje. Večina nas prvič v življenju. To je bil zagotovo prizor, ki ga nismo pozabili.
Na koncu naj povem, da nisem pričakoval, da bom hvaležen sošolkam, da so mi zaupale sestavo tega teksta. Pa sem jim, saj se mi je s tem ponudila priložnost, da pobrskam po spominu in se vrnem v čase, prostore in med ljudi, od katerih nekateri obstajajo le še tam, pa so prispevali k temu kar sem/smo postali, zato je prav, da se jih ob tej priložnosti tudi spomnimo.
V spominu na ta lepa šolska leta želim, da se imamo na tej 60. obletnici njihovega zaključka lepo.
