Po končani vojni je bilo premoženje družine Attems, s tem tudi zdravilišče in hotel, nacionalizirano.
Zdravilišče je bilo v zelo slabem stanju in potrebno obnove. Prvotno so toplice uredili le zasilno, temeljite ureditve in obnove obstoječih stavb pa so se lotili v letih 1949 in 1950. Dograjen je bil prizidek k restavraciji, tudi še nova sodobno opremljena kuhinja in restavracija s 160 sedeži. Po dograditvi tega prizidka je bila porušena stekleno-lesena veranda, ki je stala pred restavracijo. Po ustnem izročilu in različnih virih naj bi se tu odvijali številni občni zbori, letna srečanja društev, poskrbljeno je bilo tudi za ples ob živi glasbi.
Obstoječi hotel Toplice je imel v prvem in drugem nadstropju sobe za goste, ki takrat še niso imele ogrevanja, kopalnic in sanitarij. V pritličju so bile kopalne kabine in dve sobi za goste. Hotel je zaradi vse večjega povpraševanja v tistem času dobil prizidek v enakem slogu, s 30 sobami in 12 kopalnimi kabinami. Istega leta je bila zgrajena tudi nova stanovanjska hiša za zaposlene. V vse zdraviliške zgradbe je bil leta 1951 napeljan vodovod. (Terme Čatež, 1997).
»Depandansa je po vojni predstavljala 3. razred. Ta lesena pritlična stavba je imela tri velike sobe z 12 posteljami za goste, kopalnice – kopalne kabine, nekaj manjših sob in prostor za ambulanto, v katero je enkrat tedensko prihajal zdravnik iz Brežic. Kasneje je bila stavba večkrat preurejena« (Terme Čatež, 1997, str. 9). Kljub temu, da so se skozi čas nastanitvene kapacitete povečevale, so imele v tem času še vedno izrazit sezonski značaj – to pomeni, da sobe niso imele urejenega ogrevanja. V času po 2. svetovni vojni so največji delež obiskovalcev predstavljali vojni invalidi in ostali pacienti, napoteni na rehabilitacijo s strani Zveze borcev.
V tistem času so v bližini toplic začeli s samooskrbo, sezidali so tudi gospodarska poslopja, v katerih so redili krave, svinje ter konje. Sredi 60. let so samooskrbo počasi začeli opuščati, kmalu jim je bila zemlja z vsemi pripadajočimi poslopji odvzeta in predana v uporabo Agrarii. Zgradba, ki se je imenovala nebotičnik, je bila v letih 1950 in 1951 porušena, recepcija in uprava sta se preselili v hotel Toplice. Hkrati je bil paviljon, imenovan mlekarna, prestavljen na plesišče in namenjen godbenikom.
Leta 1961 so Čateške toplice razpolagale z 61 sobami in skupno 150 ležišči, kuhinjo s kapaciteto 600 dnevnih obrokov ter restavracijo s kapaciteto 160 sedežev. Za balneološko terapijo so imele na voljo 27 kopalnih kabin in kadi s posebnimi stranskimi prostori. Za terapijo gostov so skrbeli nameščeni zdraviliški zdravnik, medicinska sestra in dva bolničarja. Toplice so bile množično obiskane, kljub temu pa ni bilo na voljo niti enega zunanjega ali notranjega bazena s termalno vodo. Kopanje je bilo možno le v kopalnih kabinah hotela Toplice.
Čateške toplice so vsa leta vlagale v raziskave termalnega območja v sodelovanju z Geološkim zavodom Slovenije, z namenom odkriti čim toplejše vrelce z veliko količino termalne vode. Po drugi strani so zaradi vse večjega povpraševanja domačih in tujih gostov vzporedno potekala vlaganja v obnovo obstoječih in izgradnjo novih objektov. Po izgradnji nasipa ob Savi so končno dobili dovoljenje za izgradnjo prvega zunanjega bazena.
