Februarja 1944 je general Ludwig Kübler, komandant Wehrmachta v “Primorju”, ozemlju, ki ga je upravljal Reich in kjer so veliko nevarnost predstavljali partizani, ukazal «teror proti terorju, oko za oko, zob za zob», ker «je prav in potrebno vse tisto, kar vodi k uspehu». Kübler je svojim podrejenim zagotavljal: «Ščitil bom vsak ukrep, ki se bo ujemal s tem načelom». Tisto leto v pokrajinah Videm, Trst, Gorica, Pulj, Reka, Ljubljana, ki so sestavljale Operativno cono Jadranskega Primorja (Adriatisches Küstenland), eskalaciji nasilja ni bilo videti konca.
V Trstu je bil odpor, organiziran v tajnih mrežah znotraj tovarn, v Akcijske partizanske skupine (Gruppi di azione partigiana – GAP), v Odbor za narodno osvoboditev (Comitato di Liberazione Nazionale – CLN), izpostavljen velikemu nacističnemu represivnemu aparatu (Gestapo), lokalnim kolaboracionistom (Specialni inšpektoratza javno varnost v Julijski krajini), dejavnosti infiltrirancev in specialne milice – Mestne straže, ki jo je ustanovil župan Cesare Pagnini v dogovoru s prefektom Brunom Coceanijem. To mu je uspelo na podlagi sklepa gauleiterja Friedricha Rainerja o ustanovitvi proti partizanskih enot. Do pokola v ulici Ghega je prišlo v tem splošnem ozračju nasilja in dvajset dni po ustrelitvi 71 antifašistov na Opčinah. Na kraški planoti so 3. aprila na strelišču na Opčinah ustrelili 71 talcev, kot povračilni ukrep za atentat, ki so ga prejšnji dan izvedli partizani v tamkajšnji kinodvorani. Takrat je bilo ubitih 7 nemških vojakov. Trupla talcev so naslednjega dne sežgali v krematoriju Rižarne pri Sveti Soboti. Z ustanovitvijo operativne cone Jadranskega Primorja (Adriatisches Künstenland), so palačo Rittmeyer, v občinski lasti od leta 1914, nemške oblasti spremenile v Deutsches Soldatenheim (Vojaški dom), zbirališče in menzo za vojake ter častnike Wehrmachta. Zaradi nacistične represalije ima stavba od 23. aprila 1944 žalostni sloves.
Okoliščine tega okupatorskega zločina so znane. Dalj časa je bila nekaka negotovost glede samega točnega števila obešenih talcev, čeprav je uradni razglas tržaške prefekture z dne 23. aprila 1944 v obliki letaka uradno sporočil naslednje:”Dinamitni atentat na Deutsches Soldatenheim. Uradno se sporoča: včeraj, v soboto, so koministični elementi izvršili dinamitni atentat na Deutsches Soldatenhein v Trstu, ki je zahteval življenja nekaj nemških vojakov in nekaj italijanskih civilistov. Aretiranih je bilo večje število oseb iz atentatorjem najbližjih krogov.” (To ni točno, ker so bili talci zaprti v zaporu Coroneo v Trstu in niso imeli z atentatom v Ulici Ghega prav nobene zveze. Opomba avtorja). “Hitro vojaško sodišče jih je obsodilo 51 na smrt. Sodba je bila tudi izvršena takoj”. Kljub uradni številki 51 so se dolgo časa po vojni pojavljali seznami talcev, na katerih je bilo najprej 49 imen, potem 50 in 51 ter šele v letu 1974 končna številka 52. Do nepopolnosti je najbrž prišlo, ker ni bilo mogoče takoj identificirati prav vseh talcev. Točnejše podatke so nato posredovali pričevalci. Najbolj verodostojno pričevanje je prišlo na dan 23. aprila 1974 (ob 30-letnici
tragičnega doodka). Tedaj že upokoljeni nameščenec tržaškega pogrebnega podjetja je podal izjavo. Pričevalec ni dovolil uredništvu Primorskega dnevnika, da bi objavili njegovo polno ime. Pričevalec je vsekakor Slovenec. Omenjeni pričevalec je povedal, da so ga v nedeljo tistega usodnega tragičnega dne 23. aprila 1944 poklicali in rekli, naj s svojimi šestimi tovariši pripelje v poslopje v Ulici Ghega 52 krst. Nato naj obešence snamejo z zank, jih položijo v krste in odpeljejo na pokopališče. Pričevalec je nadaljeval pripoved in rekel, da so sneli talce z zank ter jih položili v krste. Našteli so 52 trupel. Nato je še opisal prizorišče: trupla so visela predvsem desno in levo po stopnišču. Največ trupel je viselo v menzi, nekaj jih je bilo obešenih blizu oken, tako da so bila vidna s ceste. Talci so viseli povsod tam, kjer je bil prostor primeren za obešanje. V njegovem pričevanju je tudi zaključek. Tako je povedal, da je bila v tistem obdobju na pokopališču pri Sv. Ani vedno pripravljena velika jama za žrtve bombardiranj in za druge primere. Pred tako jamo so nato uslužbenci pogrebnega podjetja pripeljali vseh 52 krst. Pri pogrebu so bili prisotni samo oni; ni bilo duhovnika, ni bilo niti nemških vojakov. Enota nemške vojske je nadzorovala le snemanje trupel z zank in polaganje žrtev v krste. Pričevalec – uslužbenec pogrebnega podjetja – je zaokrožil svojo pripoved še z dvema podatkoma. Prav tako je imel žalostno nalogo pokopati na pokopališču pri Sv. Ani 8 (osem) talcev, ki so bili ustreljeni na Opčinah ter leta 1930 štiri bazoviške junake. Omenjeno pričevanje torej jasno govori o obešenju 52 talcev, seznam tržaške prefekture pa je imel 51 talcev. Nekateri drugi pričevalci so povedali, da so tistega dne Nemci kar na cesti pobrali še eno osebo, ko so peljali talce od zapora Coroneo do stavbe v Ulici Ghega. Tako je bilo število 52. Nadalje je Primorski dnevnik dne 16. avgusta 1974 objavil pričevanje antifašista Bruna Pahorja z Jamelj. Omenjeni je povedal, da je bil takrat zaprt v zaporu Coroneo v Trstu v celici, kjer sta bila poleg njega še dva jetnika: 67-letni moški s Kostanjevice na Krasu ter 22 -letni sin albanskega diplomata. Oba so takrat odpeljali iz celice brez prtljage in se nista več vrnila. Pozneje se je ugotovilo, da njunih imen ni bilo na seznamu 50 oseb, ki so ga pripravile nemške vojaške oblasti. Prav tako se je po vojni ugotovilo, da sta bila med 52 obešenimi v Ulici Ghega. Tako ponovno pridemo do števila 52. Največ obešenih je iz Postojne in okolice, posamezniki so seveda iz Trsta, s Krasa, Vipavske doline, z Brd in Istre. Poleg teh oseb pa so bili številni iz raznih italijanskih krajev: s Sicilije, Caserte, iz Brindisija, Capo Orlando, Pinerola, Vidma in še mnogih drugih.
Podatke seveda hrani tudi Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Obstoja seznam vseh 52 obešenih dne 23. aprila 1944 v Ulici Ghega v Trstu. Skratka sedaj se jasno govori o 52 talcih.
