V drugi polovici 17. stoletja so glavne modne smernice narekovali Francozi oziroma njihov ekscentrični kralj Ludvik XIV. Lepotičenje in razkošno oblačenje namreč nekdaj ni bila zgolj ženska domena, ampak privilegij in celo obveza vseh pripadnikov višjih slojev.
Slovensko plemstvo in meščanstvo je seveda želelo modnim smernicam, ki so prihajale z evropskih dvorov, kolikor je bilo mogoče slediti. Okraski, nakit in oblačilni materiali pri večini niso bili tako bogati, v kroju pa so se lahko najbolj svečana oblačila nižjega plemstva in meščanstva kosala s tistimi, ki so jih nosili na dvoru. Draga blaga so meščani in plemiči večinoma dobivali iz Italije in drugih evropskih dežel, kvalitetne, vendar kljub temu cenejše in manj cenjene tkanine (platno, svila, sukno) pa so tkali tudi domači tkalci. Ti so velik del svojih izdelkov tudi izvažali. Močan razcvet je v tem času doživelo tudi čipkarstvo, saj je bila fina bela čipka osnovni okras večine boljših moških in ženskih oblačil. Drugi pomemben del oblačilnega videza tedanjega časa pa je bil nakit. Daleč največ je bilo prstanov, sledili so uhani, ogrlice, zapestnice, lasne sponke in sklepanci. Večina nakita je bila izdelana iz zlata in okrašena z diamanti, rubini, smaragdi, safirji, opali, topazi, biseri, koralami in drugimi dragimi in poldragimi kamni.
Čeprav so premožnejši sloji prebivalstva oblačenju in oblačilom namenjali veliko časa in denarja, pa se s telesno higieno niso pretirano ukvarjali. Dnevno so si umivali le roke in obraz, temeljitejše kopanje in umivanje celega telesa pa je prišlo na vrsto le redko. V 17. in v začetku 18. stoletja je namreč veljalo splošno prepričanje, da je pretirano umivanje škodljivo in lahko celo smrtno nevarno. Skrb za čistočo telesa je bila zato omejena predvsem na tako imenovano suho umivanje, to je odstranjevanje umazanije in odmrle kože z drgnjenjem grobe krpe. Neprijetne telesne vonjave pa so tako dame kot gospodje zakrivali z uporabo močnih parfumov in drugih dišav. Revnejše slovenske plemkinje in meščanke, ki si dragih dišav niso mogle privoščiti, so pod oblačila nameščale manjše dišavne vrečke iz blaga, v katerih so bile različne dišeče zeli, cvetni listi in drugo. Z dišavami, ki so jih polagali v posebne posode dišavnice, so dišavili tudi bivalne prostore.
Kljub umazanim telesom pa so morala biti oblačila čista in urejena. To je še posebej veljalo za perilo in ostale bele dele oblačil, saj se čistoča posameznika ni merila po čistoči telesa, temveč po čistoči oblačil, ki so se telesa neposredno dotikala. Srajce, bluze in ostala spodnja oblačila so bila zato večinoma platnena, saj jih je bilo le tako moč dovolj pogosto prati, medtem ko vrhnjih in temnejših kosov oblačil običajno niso prali. »Biti čist« torej ni bilo enačeno z »biti umit«. Glede na tedanje higienske norme je bil čist le tisti, ki si je lahko privoščil snažno belo spodnje oblačilo. To seveda zato ni smelo biti povsem skrito, ampak je na prsih in rokavih bahavo sililo izpod vrhnje obleke ter jasno sporočalo, kakšnih manir in stanu je oseba, ki jo nosi.
Sestavni del modnega videza sta bila tudi pričeska in naličen obraz. S francoskega dvora se je v drugi polovici 17. stoletja razširila moda nošenja lasulj, ki so morale biti pri moških čim bolj bogate in nakodrane, pri ženskah pa čim višje in bogato okrašene z nakitom, trakovi, cvetjem in drugimi dekorativnimi dodatki. Pomembna modna zapoved je bilo tudi beljenje las, za kar so uporabljali kalijev lug in jedko sodo ali pa obrazni puder. Tega so se posluževali predvsem tisti, ki si nakupa lasulje niso mogli privoščiti. Prav vsi, od najrevnejšega kmeta do najpomembnejšega vladarja, pa so se spopadali s tedaj povsem vsakdanjo težavo, z ušmi. Te so se zaradi zelo redkega umivanja las veselo razmnoževale in bile človekov stalni spremljevalec. Dame in gospodje, ki so nosili bogate lasulje, so si omislili celo posebne palčke, s katerimi so se v družbi diskretno praskali in poskušali omiliti nevzdržno srbenje.
Beli pa niso bili le lasje, ampak tudi obraz. Bled videz je bil znak plemenitosti in bogastva, dosegli pa so ga z zastiranjem obraza pred soncem, pudranjem ter celo s puščanjem krvi. Vsekakor je bila najbolj nezdrava uporaba pudra, saj je bil ta izdelan iz mešanice snovi, v kateri je prevladoval strupen svinčev oksid, ki je povzročal kožne razjede in ob pretirani uporabi celo smrt. Strupeno sestavo so imela tudi senčila za oči ter rdečila za lica in ustnice.
