Zas vse ženske priseljenke je bilo delo obvezno. Delale so v domovih za ostarele, tovarnah, bile gospodinjske pomočnice v privatnih domovih in v umobolnicah.
Draga pravi: “Imela sem srečo in sem takoj po prihodu v Melbourne, konec maja 1968 – že čez 6 dni, nastopila službo v umobolnici, center za prizadete otroke, Childrens Cottages Kew. Moja služba je bila skrb za majhne deklice, največkrat do 24 deklic, ki so potrebovale vso osebno nego in skrb. Pa tudi preproste igrice smo se igrali, malo plesali, poslušali preproste zgodbice, gledali slike v knjigah, risali in se igrali na varovanem igrišču na prostem. Na dnevnem redu je bilo seveda hranjenje otrok, ki niso bili sami zmožni držati žlice, pa umivanje po obrokih, skrb za čiste zobe, lase, obleke in čevlje. Najbolj se spominjam velikih, s privezanimi rjuhami prekritih miz za vsak obrok, kajti veliko hrane je končalo po mizah zaradi tresočih ročic teh otrok. Igrali smo se tudi ‘gniilo jajce’, pa plesali ob glasbi, tekali, poskakovali – samo da otroci niso sedeli na tleh ob stenah velike sobe in si pulili lase, ali grizli prste ali se tepli med seboj za posebno igračo ali prostor. Pred spanjem je bilo potrebno nekatere otroke zavarovati tako, da si s svojimi rokami niso spraskali oči, obraza, ali koga drugega, in njihove so roke bile povezane z veliko plenico na hrbtu. V kasnejših letih to ni bilo več dovoljeno.
Za božične praznike smo pripravili žive jaslice in otroci, deklice, ki so obiskovale posebno šolo, so tudi spregovorile nekaj besed. In peli smo božične pesmi ob ploščah s svečkami v rokah, oblečeni v nove spalne srajčice, kot majhni angelčki.
Delo je bilo težko, zahtevno, a vsem, ki smo delali v tej umobolnici, so se nam odprle oči, predvsem pa naša srca”.