Tradicija drsanja v Celju je zelo stara. Zaradi naravnih danosti se je Celje razvilo, ob Ljubljani, Mariboru in občasno tudi Zagrebu, v enega izmed najmočnejših centrov umetnostnega drsanju v stari Jugoslaviji. Razvoju umetnostnega drsanja so v mestu ob Savinji pripomogli naravni pogoji. V času pred drugo svetovno vojno so prevladovale ostre in dolge zime, mesto Celje pa je bilo znano po velikih poplavnih območjih, ki so segala vse do mestnega obzidja. Zaledenelih površin za drsanje tako ni manjkalo.
Z velikim elanom so predvojni tekmovalci v umetnostnem drsanju, tisti, ki so preživeli drugo svetovno vojno in ostali v Celju, nadaljevali predvojno tradicijo drsalnega športa v Celju. Že v sezoni 1945/46 je skupina drsalnih zanesenjakov v mestnem parku usposobila naravno ledeno ploskev do te mere, da so se lahko mladi preizkusili v znanju drsanja. Kljub pomanjkanju trenerskega kadra, opreme in primernega drsališča so športni zanesenjaki uspeli urediti naravno drsališče, popraviti dotrajane garderobe ter začeti z vadbo. Že v sezoni 1946/47 je Riko Presinger, predsednik sekcije za umetnostno drsanje, zbral skupino drsalcev, ki so predstavili posamezne elemente in programe umetnostnega drsanja gledalcem v mestnem parku. V tistem času na državni ravni ni bilo tekmovanja, Celje je oralo ledino.
Uradno se kot začetek sistematičnega dela za razvoj zimskih drsalnih športov pod okriljem Športnega kluba Celje šteje sezona 1947/48, ko se prvič v zgodovini Celja pojavi hokej na ledu. Žal je ravno ta zvrst kolektivnega drsalnega zimskega športa, za katerega se je v tistem času navduševala mladina, potisnilo umetnostno drsanje malo na stran.
Do sprememb je prišlo v organiziranju klubov, saj so se takratna društva SK Olimp in SK Celje združila v SFK Kladivar. Zimsko športna sekcija je združevala drsalce, hokejiste in smučarje. Po reorganizaciji društva je pomagala narava z milimi zimami, zato so morala zimsko športna društva svoje tekmovalce pošiljati na treninge v druge kraje v državi, predvsem Kranjsko goro in Planico. To je terjalo velika finančna sredstva, ki jih v velikem klubu ni bilo dovolj za vse panoge. V letu 1949 so se nekatere sekcije osamosvojile. Nastali so manjši klubi. Umetnostni drsalci in hokejisti so ponovno dobili svoje društvo. Pridružili so se jim še hitrostni drsalci, kasneje pa še sekcija kegljačev na ledu in hokejisti na travi. To je dalo nov zagon drsalnemu športu. V sezoni 1951/52 je bilo izvedeno prvo klubsko prvenstvo v umetnostnem drsanju. Sodelovalo je 23 pionirjev in mladincev.
Za Rikom Presingerjem, prvim povojnim trenerjem in vodjem sekcije umetnostnih drsalcev, je delo v klubu uspešno nadaljeval Karl Filač. V sezoni 1951/52 je prevzel delo trenerja in vodje drsalne sekcije. Naslednjo sezono sta delo z začetniki prevzeli tekmovalki Nada Jelovšek in Božena Rihter. Po več zaporednih milih zimah, ko je bilo nemogoče izvesti treninge na ledeni plošči in začeti tečaje za nove člane, je drsalce razveselila v sezoni 1956/57 »normalna« zima. Delo trenerjev je prevzela trojka domačih trenerjev, Jože Kragl, Nada Jelovšek in Božena Rihter-Rebevšek. Ugodnejše zimske razmere so bile leta 1959/60, ko je trenersko delo vodil Mohor Hrastnik ob pomoči Nade Jelovšek. Strokovno delo trenerjev in zagnanost tekmovalcev sta prinesla klubu prve vidnejše uspehe v januarju leta 1962, ko je Halka Šušteršič osvojila naslov državne prvakinje v umetnostnem drsanju za mladinke.
Prve uspehe je želo vodstvo sekcije drsanja za uveljavljanje hitrostnega drsanja, ki je bilo zelo aktivno v petdesetih letih, saj so organizirali več tekmovanj. Najbolj odmevni sta bili klubsko tekmovanje v hitrostnem drsanju v sezoni 1953/54 in prve zimske igre pionirjev Jugoslavije v hitrostnem drsanju v sezoni 1968/69.
Zaradi milih zim v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ali »nezim«, kot so jih poimenovali takratni akterji zimskih športov, ni bilo mogoče normalno trenirati brez ustreznih objektov. Zato se je v drsalnih krogih že zelo zgodaj začelo razmišljati o izgradnji umetnega drsališča. Začetek izgradnje se šteje 30. januar 1963, ko je občinsko politično vodstvo sprejelo pobudo in se s Cinkarno dogovorilo o izgradnji »ledarne« v mestnem parku. Cinkarna je led potrebovala za lastno proizvodnjo, občina pa je zgradila drsalno ploščo in ustrezne spremljajoče objekte. Gradnja je potekala tri leta. Objekt so odprli 18. novembra 1966. Celje je tako dobilo tretje umetno drsališče v Sloveniji. Ob objektu so postavili še tri teniška igrišča. Betonsko ploščo drsališča so poleti uporabili za vadbo kotalkarjev ter za kulturne in športne prireditve. V nadaljevanju so zgradili še tribuno in gostinski objekt. Večji gradbeni in finančni podvig je zahtevalo pokritje ledene ploskve, kar so izvedli do začetka drsalne sezone 1973/74. V tem letu so dokončali tudi hladilni stolp, ki je nadomestil neustrezno črpališče vode iz Savinje. Izgradnjo drsališča sta v prvi fazi finančno podprli Cinkarna Celje in Občina Celje, kasneje pa še mnoga druga celjska podjetja. Za izgradnjo tribune je znatna sredstva prispevalo podjetje Aero Celje. Prav tako je Aero v letu 1967 z donacijo podprlo nakup bronastega kipa »Kotalkarice«, delo akademskega kiparja Vladimira Stovička. V avli objekta stoji še danes.
V sezoni 1968/69 je trenersko delo nadaljeval Hinko Dermol iz Velenja, ki je po zaključku sezone 1971/72 prekinil delo trenerja. Njegov naslednik Franci Blatnik je že poleti nadaljeval treninge kotalkarjev, jeseni pa na ledu. Pri trenerskem delu se mu je pridružil Mitja Šketa, ki je v Celju služil vojaški rok. Strokovno delo vaditeljev se je spremenilo v timsko delo in rezultati niso izostali.Trenerji iz domačih vrst, predvsem Stane Kavčič ob pomoči Mateje Jakob, so prevzeli odgovorno delo z mladimi drsalci. Po odpovedi trenerja Staneta Kavčiča je nastala vrzel pri trenerskem kadru. Vodstvo kluba je bilo v zagati, saj niso mogli nadomestiti trenerja z domačim strokovnjakom. Rešitev so iskali v državah vzhodnega bloka, ker so bile tam zaposlitvene zahteve trenerjev nižje. Angažirali so češkoslovaško trenerko Evo Hamplovo, ki je ob pomoči petih domačih drsalcev prevzela trenersko delo v klubu.
Kotalkanje je bil vseskozi dopolnilni šport za drsalce v poletnih dneh. Odmevni uspeh je v sezoni 1974/75 uspel Niki Blagotinšek, ki je postala republiška prvakinja med pionirkami, na državnem prvenstvu pa je bila druga.
V umetnostnem drsanju so večje tekmovalne uspehe dosegli v sezoni 1968/69, ko je na republiškem prvenstvu v skupini B zmagala celjska pionirka Bojana Jevšenak. V sezoni 1975/76 je Stane Kavčič postal republiški prvak. Velik uspeh pa je požela pionirska vrsta umetnostnih drsalcev. V skupini A pionirk je prvakinja postala Metka Hladin, v skupini B Nataša Zabukovec, v skupini C Mateja Aubreht in v skupini pionirjev C Matej Pangerl. Uspehov ni bilo konec. Za zimsko olimpijado v Sarajevu so bili leta 1982 nominirani trije umetnostni drsalci iz Celja: Mateja Aubreht (pionirska prvakinja Jugoslavije v letu 1981), Metka Hladin (mladinska državna prvakinja v letu 1981) in Matej Pangerl (mladinski državni prvak v letu 1980). Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo, predvsem v mlajših kategorijah, v celjskih vrstah več dobrih umetnostnih drsalcev, ki so dosegali vidnejše rezultate. Na republiškem tekmovanju 1989 so bili kar štirje tekmovalci iz Celja prvaki: Nina Krajnc v skupini pionirke C, Polona Eberlinc v skupini pionirke A, Špela Perc pri mladinkah in Lea Vodušekpri članicah. Predvsem mladinka Špela Perc je obetala veliko, saj je že od sezone 1986/87 nizala uspehe na državni ravni in bila najuspešnejša umetnostna drsalka iz Slovenije. Žal je zaradi poškodb prehitro zaključila kariero v drsalnem športu.
Vir: Monografija – 125 let športa v Celju (1890-2015); stran 56 in 58
Avtor: Srečko Kolar
