Vera Terstenjak se je rodila 22. junija 1944 na Prevojah pri Šentvidu v občini Lukovica. Z rojstvom je nekaj tednov prehitevala. Njena mama je bila tisti dan še zelo dejavna. V zgodnjih poletnih dneh leta 1944 so na Sv. Trojici nad Dobom pri Domžalah pristali ameriški padalci in njena mama Jožefa Josipina Terstenjak (roj. Luteršek), ki so jo klicali Josie, je opravljala prevajalsko delo. Med vojno so jo partizani večkrat prosili za prevajanje, saj je bila ena redkih, ki je obvladala angleško, saj se je rodila v Ameriki slovenskim staršem.
Ko se je mama tistega dne vrnila domov, je bila izmučena in kmalu je začutila popadke. V trenutku, ko je rojevala, so se na travniku blizu hiše začela obstreljevanja med Nemci in partizani. Ko so domači okoli hiše zaslišali streljanje, je babica najprej poskrbela za novorojenko, čeprav je sprva mislila, da je otrok mrtev, saj je bila tiho. Mamo so skrili pod posteljo v spalnici, otroka pa odnesli v shrambo v spodnjem nadstropju med krompir in čebulo. Ko je nevarnost minila, je malo dete zajokalo in šele takrat so spoznali, da je deklica živa. O shrambi, kjer je preživela prve ure svojega življenja, je kasneje velikokrat sanjala. Sanjala je veliko sobo, polno pridelkov, še posebej se spominja krompirja. Na prvih slikah, ki jih je javno razstavljala kot slikarka, je bil osrednji motiv ravno krompir.
V rojstnem kraju Prevoje v občini Lukovica je preživela najzgodnejše otroštvo do sedmega leta. Tu so v skoraj sto let stari hiši že dolgo živeli predniki njenega očeta. Velika, mogoča hiša še danes stoji nekoliko ven iz vasi, a ni več v lasti družine Terstenjak. Vera se zelo dobro spominja odraščanja v veliki hiši. V njej so se rojevali in umirali. Ker je bilo v hiši veliko sob, so eno namenili umrlim. Vedno je bila zaklenjena in otroci so bili prepričani, da v njej straši. Zaradi velikosti je bila hiša za otroke pravo vesolje in poligon za raziskovanje. Opremljena je bila bogato, z bidermajerskim pohištvom in s preprogami, velikimi mizami in množico stolov ter zanimivimi predmeti.
Predniki Vere Terstenjak so bili tesno povezani z gradom Brdo pri Lukovici in graščaki Kersniki. Stari starši Vere Terstenjak po očetovi strani so bili zelo zanimivi ljudje. Dedek Leonard – Leo Terstenjak je prišel na grad Brdo v službo iz štajerskega Majšperka, kjer se je 28. junija 1876 tudi rodil. Bil je uradnik. Vera je večkrat občudovala njegove izrezljane okvirje za slike in obžalovala, da ga ni poznala. Babica Elza (roj. Mazuran), ki so jo klicali omama, je svoje čase študirala klavir v Gradcu. Njej in dedku Leu se je leta 1910 rodil edini otrok, Verin oče Nikolaj Marjan Terstenjak.
Ko sledimo prednikom Vere Terstenjak po materini strani, nas zgodba pelje v Ameriko. Franc Luteršek iz Želodnika pri Dobu in njegova ženi Margareta Vidmar Luteršek sta se zaljubila že v domovini. Margareta je prihajala iz Tunjic. Starši Franca Luterška so vezi nasprotovali, zato sta se zaljubljenca podala na svojo pot in se tudi poročila. Margareta je šla kot slamnikarica v Ameriko, kjer je dobila službo kot mnoge druge domžalske slamnikarice. Bila je zelo nadarjena in ustvarjalna. Za njo je prišel tudi Franc, ki je delal v tovarni čokolade. V Ameriki se jima je rodilo pet hčera. Zadnja je bila Verina mama Jožefa Josipina, ki se je rodila leta 1910. Krstili so jo v župniji sv. Nikolaja, ki je stala med Drugo ulico in Drugo avenijo na Manhattnu. To je bila nemška cerkev, ki so jo uporabljali tudi slovenski verniki, dokler si niso zgradili svoje cerkve sv. Cirila in Metoda, ki stoji še danes. Cerkev sv. Nikolaja, kjer je bila krščena Jožefa, pa so leta 1964 podrli.
Starša sta se kasneje vrnila domov in v Želodniku kupila zemljo ter si zgradila hišo, ki še vedno stoji. Hči Jožefa ju je obiskala kot prva od hčera. Ob tej priliki si je ogledala predstavo Miklova Zala v Lukovici, pri kateri je sodeloval tudi Nikolaj Terstenjak. Zaljubila sta se, se čez tri mesece poročila in uživala na domačiji na Prevojah. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejša Helena, ki so jo klicali Jelka, Niko in nazadnje Vera.
Na otroštvo na Prevojah ima Vera zelo lepe spomine. Spominja se ogromnega vrta in sadovnjaka, kjer so imeli češnje, orehe, jabolka in drugo sadje. Pred hišo je rastel kostanj, za hišo so imeli kozolec. Veliko so se igrali in poleti kopali v potoku Vrševnik ob hiši ter se s psom in mačkom sprehajali do gradu Brdo, ob nedeljah kosili v gostilni Rus. Spominja se bogatih paketov in daril, ki so jih dobivali iz Amerike. V njih so se skrivale igrače, sladkarije, hrana. Vera se še posebej spomni lepih igrač, voščenk in barvic, predvsem tistih roza barve. Darila so razdeljevali tudi med sosedove otroke. Prirejali so zabave, kamor so se ljudje pripeljali z avtomobili. Takrat se je na veliko peklo in kuhalo. Pri tem so pomagale tudi sosedove gospodinje. Postregli so z vinom in moštom. Vera in brat sta se skrivala pod mizo, opazovala čevlje gostov in vanje polagala kamenčke.
Otroci so mamo Josie naravnost oboževali. Zdela se jim je lepa, znala je lepo in zanimivo pripovedovati. Pripovedovala jim je napete zgodbice, ki niso bile pravljice, pač pa resnične dogodivščine iz Amerike. Največkrat je povedala, da je hodila v zasebno katoliško šolo skupaj z znanim gangsterjem Al Caponejem, ki je bil že takrat problematičen. Oboževala je New York, najbolj pa se je razgovorila, ko je opisovala svoje pevske in baletne nastope na Broadwayu. Obiskovala je tudi znamenito šolo Madame Guest. Tam se je naučila peti in plesati, spoznala je gledališče in muzikal in posnela celo nekaj plošč, ki jih hranijo še danes. Nastopala je tudi po slovenskih klubih v Ameriki, po vojni je bila predsednica AFŽ-ja (Antifašistična fronta žensk), v Šentvidu pri Lukovici pa je vodila dramsko skupino in v njej tudi igrala. Kljub vrnitvi v Slovenijo, kjer se je poročila in ustvarila družino, je bila vedno vesela. Veliko ji je pomenilo, da so bili okoli nje ljudje, ki so jo poslušali in gledali, ko je pela in plesala. Nepozaben je bil njen nastop v prvi, premierni oddaji Mita Trefalta, Naše srečanje. Takrat je Josie s svojim pevsko-plesnim nastopom osvojila srca gledalk in gledalcev. Verin oče Niko je zelo rad igral klavir. V družino je vnesel potrebno varnost in toplino.
Rada se spominja tudi omame Elze, ki jo je velikokrat pazila. Mala Vera je mnogo ur preživela pod klavirjem, na katerega je babica tako rada igrala, in ta glasba jo je spremljala celo življenje. Takrat se je Vera tudi prvič srečala s slikarstvom, saj je opazovala številne slike, ki so visele po stenah hiše, zlasti kopije italijanskega slikarja iz 16. stoletja, Michelangela Caravaggia, ki jih je naredil gospod Kotnik, domačin iz Prevoj. Prve risbice je ustvarila ravno z voščenkami, ki so jih pošiljali sorodniki iz Amerike. Kasneje je že risala tihožitje, največkrat sadje. Oboževala je sonce in naravo. Med drevjem, cvetlicami, ob potoku se je znala dolge ure igrati sama. Ni se veliko družila z drugimi otroki. Prizadela jo je smrt omame Elze, ki je bila njena zaščitnica in priprošnica. K njej se je v mislih zatekala še dolgo po njeni smrti.