Gradnjo palače Ljubljanski dvor sta po splošnem načrtu arhitekta furlansko-hrvaško-nemškega rodu Costaperarie vodila domača arhitekta Schmidinger in Engelsberger. Pri gradnji in opremi notranjosti, zlasti prostorov kina Ljubljanski dvor, so sodelovala številna tedaj uveljavljena podjetja, omenimo le stavbno podjetje Tonnies, ki je izvedlo stavbna dela, železobetonske konstrukcije pa je projektiral neki inženir Krick. Zraven so bila še podjetja Battelino, Toman, Naglas, Agnola. Natančen opis notranjosti nam ponuja
članek v časopisu Jutro 16. 10. 1923 na strani 7, ki je poročal o odprtju kinogledališča en dan prej. Po mnenju arhitekturne stroke sta bili izgradnja in ureditev kina Ljubljanski dvor najbolj ambiciozno zastavljen arhitekturni projekt tega tipa med obema vojnama. Pri mlajših slovenskih kinih in kinodvoranah se ne moremo več pohvaliti z razkošno arhitekturo. Dvorana kina je bila pravcata prostrana gledališka dvorana z zelo širokimi in globokimi ložami v prvem nadstropju ter veliko centralno balkonsko ložo ter je imela dobro akustiko. V dvorani se je bohotilo osem lepih modernih Kraljevih figur.
15. 7. 1927. leta je palača prešla v last državnih železnic, s čimer Ljubljanski dvor – stavbena in stanovanjska družba z.o.z. ni imela več pravic za podaljšanje najemnih pogodb. Peter Šumi, ki je bil najemnik kina, je leta 1928 postal dolžnik Direkcije zaradi neplačevanja elektrike, tožba se je končala z rubežem.
Palačo Ljubljanski dvor krasijo figuralni reliefi kiparja in grafika Lojzeta Dolinarja (1893 – 1970). Zgradba v slogu umirjene pozne secesije ima prostore razporejene po obodu parcele in ima prečni trakt. Z dvema stranema se odpira proti Kolodvorski in Pražakovi ulici, v notranjosti pa ima dve dvorišči. Večje je odprto, manjše pa je v ravnini nekoliko dvignjenega pritličja pokrito s stekleno streho. V kleti in pritličju Ljubljanskega dvora so bile nekoč restavracija, kavarna, trgovine, banka, v nadstropju pa pisarne in drugi bivalni prostori.
Ljubljanski dvor je bil kot mestna palača simbol gospodarske uspešnosti Ljubljane pred izbruhom gospodarske krize. Zgodovinar arhitekture Bogo Zupančič piše, da kar je Narodni dom v Trstu pomenil za nacionalno identifikacijo, je Ljubljanski dvor pomenil za urbani akcent Ljubljane, to pomeni, da je palača poudarila meščanskost prestolnice.
Viri in literatura:
– Slavnostna otvoritev kino-gledališča Ljubljanski dvor. V: Jutro, dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, let. 4, 1923, št. 242, 16.10., str. 7.
– Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL LJU 342, Fototeka 1859 – 2010, opis pri razglednici G4-044-001 – Železniški dom okoli 1927, na razglednici je palača Ljubljanski dvor.
– Zupančič, B.: Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo. Ljubljana : KUD Polis, 2004.
– Arhiv Slovenske železnice: Ljubljanski dvor, kino Sloga 1923 – 1941 – Najemnine_5722.