Svoje prve lirične izpovedne pesmi v Prešernovem slogu je napisal v času, ko je obiskoval ljubljansko Poljansko gimnazijo. Prvo pesniško zbirko Zeleni oblaki je s pomočjo Občine Logatec in Tovarne KLI izdal leta 1971. Anton Rupnik (“Storžev Tone”) “je posnel fotko Ženčka in nanjo smo potem fiksiral naslov zbirke. Pri srcu mi je tale pesem in me je ni sram označit kot tisto, ki lahko predstavlja tudi starejše, zrelejše obdobje: Prost.” (Žigon za film Aleluja Andrej Žigon)
Leta 1986 je izdal drugo pesniško zbirko Krt v sedlu, in sicer na pobudo urednika zbirke Rob pri koprski založbi Lipa Jaše Zlobca.
Pripravljal je tudi tretjo pesniško zbirko, tako imenovani Regratov venec – nekakšno poslanico s citati slovenskih pesnikov in svetega pisma ter lastnimi verzi. Obstaja nekaj različic regratovega venca, vendar so vse nedokončane. Zadnjo je nekaj dni pred svojo smrtjo v bolnišnici zaupal kameri Primoža Godine. Prvič je bila objavljena v filmu Aleluja Andrej Žigon, v pisni obliki pa je zapisana v diplomskem delu Anje Sedej (Andrej Žigon – življenje in delo, nahaja se tudi v tej zbirki).
»Prva pesem se mi je zapisala nekako sama od sebe v gimnazijskih letih. Žgalo me je za nohti in butnilo iz mene. Olajšanje, živalski drget, napeto prisluškovanje neznanemu novemu. Prvikrat sem stresel s sebe grimase vtetoviranih predsodkov, s katerimi me je posiljevala vzgoja, vera, šola, okolica. Prvikrat sem zatulil z lastnim glasom, se imel zares fino in odgovorno. Saj to sem jaz in življenje v meni je tako moje in samo moje, kakor me morejo boleti le moji lastni zobje!
Počasi sem se privadil pisavi dimnih znakov v sebi. Pa se spet igram Indijance.
Pesem je garanje in avantura obenem. Je izgovor za sumljivo obnašanje pred sodnikom za prekrške. Ponorela zamaknjenost v nepopisan list. Utrip peščenega stolpa. Pozabi se takoj, ko je napisana. Bog zahvaljen, dovolj dolgo te je pestila in zdaj se že stavki nove kradejo vate. In ne navsezadnje je pesem slabo plačano honorarno delo. Napisal sem malo poezije, raje sem jo nenapisano odživel. Tak ostanem.
Odkar sem prišel s kmetov, opažam, da piše pesmi mnogo mladih in lepih ljudi. Nekateri med njimi so veseli ali žalostni zares, drugi pa so taki kar tako ali pa so bolj tako. Jaz bom z obojimi cvička pil.«
(Iz: Andrej Žigon: Regratov venec. Celovec: Mohorjeva, 2004)
