Gašper Pilat je 1. januarja 1700 ustanovil še štipendijski sklad v čast Jezusu, Mariji in sv. Jožefu, predvsem v zahvalo vsem dobrotnikom, ki so njega med študijem finančno in materialno podpirali, in z namenom pomagati revnim dijakom. Štipendijski sklad je bil ustanovljen skupaj s patrom Feliksom Coroninijem, takratnim rektorjem celovškega jezuitskega kolegija in proštom v Dobrli vasi, za tri revne fante, ki so lahko s pomočjo tega sklada študirali v jezuitskem kolegiju sv. Ignacija Lojolskega v Celovcu. Denar za delovanje te štipendijske ustanove je zagotovil z izdano zadolžnico z dne 30. aprila 1699 v višini 4000 goldinarjev, ki so se petodstotno obrestovali v znesku 200 goldinarjev na letni ravni. Omenjeni trije štipendisti so po podatkih ustanovnega pisma imeli v jezuitskem kolegiju v Celovcu zagotovljeno prehrano, posteljo, perilo in obleko v taki meri, da so bili dovolj preskrbljeni in dostojno oblečeni, oziroma do take mere, kolikor bo kolegiju to mogoče.
O količini porabljenih sredstev v ta namen so morali tudi pri vodstvu jezuitskega kolegija vsako leto poročati v svojih letnih obračunih. Omenjene tri dijake je v jezuitski kolegij sprejemal in po potrebi iz njega izločal njegov vsakokratni rektor. Omenjena tri štipendijska mesta je Pilat razporedil tako, da so v izbor najprej prišli njegovi ožji sorodniki, če so bili študija potrebni in zanj sposobni. Če teh ne bi bilo, je določil dve štipendijski mesti za fanta iz svoje rodne župnije Vipava, eno štipendijsko mesto pa za fanta iz guštanjske župnije. Če v guštanjski župniji ne bi bilo primernega kandidata, pa bi lahko štipendijo dobil kdo drug iz katere od župnij, podrejenih samostanu v Dobrli vasi. Če se je štipendijsko mesto izpraznilo, je vsakokratni rektor jezuitskega kolegija to naznanil bodisi vipavskemu bodisi guštanjskemu župniku. Vipavski in guštanjski župnik pa sta nato rektorju predlagala primerne kandidate. Za prejem štipendijskega mesta so morali kandidati opraviti preizkus iz znanja latinskega jezika. Kot zanimivost pa lahko omenimo, da je Gašper Pilat določil, da se posameznikom ni bilo treba ob vstopu v jezuitski kolegij zavezati, da bodo postali duhovniki, ampak je to odločitev moral posamezni dijak sporočiti po opravljenem izpitu iz retorike. Takrat je po Pilatovem naročilu rektor jezuitskega kolegija vprašal posameznika, za kateri poklic ima več veselja: duhovniški ali posvetni. Rektor je potem tudi odločil, ali je posameznik še lahko bival v kolegiju.(31)
Med prejemniki Pilatove štipendije omenimo Ludvika Viternika, Franca Kotnika, Ožbeja Lodranta (pri njem so se morale preostale župnije odpovedati svoji prezentacijski pravici, ker je bil iz Mežice, saj mežiška župnija ob ustanovitvi te štipendije ni spadala pod samostan v Dobrli vasi), Franca Sušnika in tudi kasnejšega bana Dravske banovine, Marka Natlačna.(32)
_____
31 PAM, SI_PAM/0001_0635, Zbirka listin, listina 1. 1. 1700; Franc Kotnik, Brata Gašper in Jakob Pilat – dobrotnika našega dijaštva, Čas, 36, 1924, str. 40–42.
32 KLA, Milde Stifiungen, Kaspar Pillath, škatla 36.
