Po letu 1850 so se iz Amerike razširile trtne bolezni oidij, peronospora in trtna uš (Phylloxera vastatrix), ki so postopoma skoraj uničile vinograde na Slovenskem. Začel se je boj proti tem boleznim z žveplanjem in s škropljenjem. Za to so potrebovali žveplavnike in škropilnice. V tistem času so se v kmečkih vinogradih precej razširile samorodne trte, ki so bile odporne proti tem boleznim.
Na manj ugodnih območjih za gojenje trt so tudi zaradi novih bolezni opuščali vinogradništvo in spričo boljših prometnih povezav nabavljali boljše vino od drugod. Velika prelomnica za vinogradništvo na Slovenskem je bilo leto 1880, ko so začeli odmirati prvi vinogradi, ki jih je napadla trtna uš. Prvič so jo opazili – sočasno – v okolici Pirana in na Bizeljskem. Po okužbi so morali večino trt posekati in uničiti njihove korenine, kasneje pa so vinograde ponovno zasadili s trtami, ki so bile cepljene na odporne ameriške podlage. Na Vipavskem je trtna uš najbolj pustošila v letih 1888 do 1890. Zaradi nje je bilo vipavsko vinogradništvo na prelomu stoletij skoraj popolnoma uničeno.
Trtna uš je imela za vinogradništvo na Slovenskem tudi pozitivne posledice. Skrb za njegovo obnovo so prevzele dežele in država, ki je dajala za ta namen brezobrestna posojila. Spodbujala je sajenje velikih vinogradov, v katerih so bile trte posajene v vrste s pravilnimi medsebojnimi razmiki in oporami. Zemljišča zanje so rigolali, redno globoko prekopavali in zravnali. Tako urejene vinograde je bilo lažje obdelovati in škropiti, in če so bili redno gnojeni, so tudi dosti bolje rodili.
Alojzij Štrekelj (1857, Komen – 1939, Biograd na Moru) je bil eden izmed vodilnih in zaslužnih vinogradniških strokovnjakov, ki so v času obnove vinogradov po trtni uši delovali na Primorskem, nato pa v Dalmaciji. Obiskoval je tečaj za vinogradništvo na višji vinarski in sadjarski šoli v Klosterneuburgu in nato delal kot potovalni učitelj za sviloprejo in vinogradništvo pri deželnem odboru v Gorici. Svoje številne delovne izkušnje je objavljal v kmetijskem časopisju.
Država je podpirala tudi ustanavljanje matičnjakov in trsnic, v katerih so začeli gojiti odpornejše ameriške podlage. Ustanavljali so jih tudi društva, šole in celo posamezniki. Sadilni material iz državnih in deželnih trsnic so prodajali obubožanim vinogradnikom po nizki ceni, najrevnejšim pa so ga dajali tudi zastonj, a velikosti vinogradniških površin iz časa pred trtno ušjo niso več dosegli. V stiski so kmetje prvič zares prisluhnili strokovnjakom, ki jih je dala na voljo deželna vlada za poduk o novem vinogradništvu s šolanjem in predavanji.
