Poskus ustanovitve tržaške podružnice

. Na seji upravnega in nadzornega sveta 3. marca 1946 so sprejeli sklep, da se odpre podružnica Kmečke banke v Trstu. 9. avgusta sta Ivan Rijavec in dr. Joško Jakončič pisala finančnemu oficirju 13. korpusa ZVU v Trstu (Chief finance officer 13. Corps) pismo, s katerim so ga obveščali o tem sklepu:

“Podpisana Kmečka banka v Gorici si dovoljuje prositi visoko Zavezniško vojaško upravo cone A Julijske Benečije za dovoljenje odpreti svojo podružnico v Trstu, za kar obstojajo tehtni razlogi. 
Kmečka banka je star in sedaj edini finančni zavod cone A, čigar uprava je bila in je v slovenskih rokah in čigar klienti so skoraj izključno samo Slovenci. Svoječasno je bilo na ozmelju, ki je sedaj označeno s cono A Julijske Benečije in ki se nahaja pod Zavezniško upravo, več slovenskih bank, od teh 8 samo v Trstu, ki so poslovale skoraj izključno s slovenskimi odjemalci in so tudi zelo uspešno delale. Toda fašistična ultranacionalistična politika je zatrla vse te zavode, skušajoč na ta način ubiti celoskupno slovensko gospodarsko telo in s tem osnove slovenskega narodnega življenja v obče na tem ozemlju. Kmečka banka je bila edini finančni zavod, ki je preživel ta napad fašizma na slovenske gospodarske postojanke v teh krajih.
Novi položaj, ki je sledil zlomu osnih sil in po uvedbi Zavezniške vojaške uprave v teh krajih, je prinesel gotovo izboljšanje tudi v gospodarski dejavnosti slovenskega prebivalstva. Čim je odpadel pritisk, se je takoj pojavila nujna potreba močnega slovenskega denarnega zavoda v tej coni in tako je bila Kmečka banka kot edini še obstoječi slovenski denarni zavod na tem ozemlju reorganizirana in se razvila v dobroidočo in fondirano banko. Njena finančna moč raste iz dneva v dan, kar se da najbolje razbrati iz dejstva, da so njene vloge zrastle v tekočem letu 1946 od meseca marca do avgusta od 3 milijonov lir na 19 milijonov lir.
Svoj čas so vplivni trgovski in finančni slovenski krogi v Trstu sprožili zamisel in predlagali, da bi Kmečka banka otvorila svojo podružnico v Trstu, ker bi bila taka podružnica nujno potrebna za slovenski živelj v tem mestu. Gotovo je v Trstu za enkrat dovolj bank in ne bi hoteli s tem trditi, da je potreba še po eni novi, vendar moramo poudariti, da je potreba po slovenski banki v Trstu in je taka banka tudi nujna posledica gospodarske svobode, ki so jo obljubili Zavezniki evropskim narodom po vojni ter v prvi vrsti samo onim narodom, ki so bili doslej zatirani od narodov vladarjev Evrope.
Težko je namreč zahtevati od slovenskega varčevalca, malega človeka kakor tudi trgovca in industrijca, da naj bi zaupal svoje prihranke italijanski banki, ki čeprav bi mogoče z njim postopala kulantno bi gotovo po svoji osnovni politični liniji zastopala stališče, ki bi končno škodilo slovenskemu narodu v celoti. Te misli so tudi navdajale slovenske gospodarske kroge v Trstu, da zahtevajo slovenski denarni zavod v Trstu. V tej zvezi bi radi tudi omenili, da so našli precejšnje razumevanje za naša prizadevanja pri finančnem uradu AMG v Gorici in da nas je tudi veselilo čitati, da nam glavni finančni častnik za Italijo v Rimu gleda z naklonjenostjo na naše načrte, ko smo začeli s poslovanjem v obširnem delokrogu pred nekaj meseci s smotrom, da dosežemo sedaj zastavljeni cilj.
Naša banka ima v svojih pravilih, ki jih je odobrila ZVU, pravico ustanavljati podružnice (čl. 2, točka 13). Trdno smo tudi prepričani, da ta pravica ni v nasprotju z osnovnimi načeli, ki vodijo sedaj finančno politiko ZVU na tem ozemlju. Naš zavod dela samo v smislu izrecnih želja vsega slovenskega prebivalstva tega ozemlja brez razlike slojev, ko si usoja prositi Vojaško zavezniško upravo cone A, da ugodno reši predmetno prošnjo”.

Na pismo niso dobili nobenega odgovora in tržaški člani Kmečke banke so se odločili ustanoviti samostojno banko v Trstu. To jim je uspelo šele leta 1955 po podpisu Londonskega sporazuma.