Bil je tudi član različnih pisateljskih društev.
- Dva mandata je predsedoval DSP.
- Bil je eden od ustanovnih članov Slovenskega centra PEN.
- Bil je tudi častni član Društva bolgarskih pisateljev.
Bevk po drugi vojni ni prevzel samo političnih funkcij. Še bolj aktiven je postal v pisateljskih krogih. Funkcijo predsednika Društva slovenskih pisateljev je prvič prevzel za eno leto (od 18. 6. 1948 do 3. 6. 1949). Po dvoletnem predahu, ko je društvu (ponovno) predsedoval Miško Kranjec, je Bevk 16. 11. 1951 nastopil nov mandat. Ta je tokrat trajal dobra štiri leta, do 23. 1. 1956.
Bevk je bil zelo dejaven član in predsednik društva. V njegovi zapuščini najdemo kar nekaj pisem in povabil na sestanke društva in na različne literarne večere ter nastope po šolah. Na teh literarnih srečanjih je navadno nastopal v družbi drugih književnikov, ki jih je rad vabil s seboj. Med njimi so bili Tone Seliškar, Ciril Kosmač, Lili Novy, Leopold Suhodolčan idr. Med pisatelji je ravno on največkrat gostoval po šolah in ni čudno, da so po njem leta 1963 poimenovali drugo bralno značko na Slovenskem (Bevkova bralna značka). Na datum njegovega rojstva se še danes vsako leto začne bralna značka po slovenskih šolah.
Poleg tega, da je bil Bevk član Društva slovenskih pisateljev (DSP), je bil tudi član mednarodnega združenja pisateljev (PEN) in eden od ustanovnih članov Slovenskega centra PEN. Ta se je oblikoval leta 1926, prenehal z delovanjem med drugo svetovno vojno in ponovno oživel leta 1962. Bevk je predstavljal posebnost v tem društvu, saj je bil član kljub svojemu italijanskemu državljanstvu. PEN si je zelo prizadeval za njegov položaj in položaj slovenske knjige v Italiji. Bevka so redno pošiljali na PEN-ove kongrese v tujino: leta 1933 je bil v Dubrovniku, 1936 v Barceloni (obenem je obiskal še Madrid in Toledo), leta 1937 v Sofiji in Parizu ter že naslednje leto v Pragi. Slovenski PEN je imel prek zagrebškega in beograjskega ter posebno italijanskega centra PEN ter njegovega predsednika Marinettija velike zasluge za Bevkovo pomilostitev iz konfinacije.
Posebno velja omeniti še Bevkovo častno članstvo v Društvu bolgarskih pisateljev. Znano je, da je Bevk zelo cenil bolgarska književna dela in pri njih videl veliko vzporednic s slovenskimi deli. Zato je z veliko vnemo prevajal številna dela iz bolgarščine v slovenščino. Leta 1937 je Bolgarijo tudi obiskal in kasneje izdal potopisne črtice z naslovom Deset dni v Bolgariji.