Ustanovitev polka
Avstrijsko cesarstvo in kasneje Avstro-Ogrska sta svojo vojsko večkrat temeljito reformirala. Potem ko so posameznim starejšim avstro-ogrskim polkom ukinili nekatere bataljone in iz več teh ustanovili nove polke, je kot posledica tega procesa nastal tudi 87. pehotni polk (c. in kr. 87. pehotni polk – k. u. k. Infanterieregiment Nr. 87), ki je bil ustanovljen 1. januarja 1883. Nastal je z združitvijo štirih bataljonov: V. bataljona 7. pehotnega polka iz Celovca, 35. lovskega bataljona iz Celja, V. bataljona 27. pehotnega polka iz Gradca in V. bataljona 47. pehotnega polka iz Maribora. Pred tem so vojaški obvezniki z njegovega nabornega območja vojsko večinoma služili v štajerskem pehotnem polku št. 47.
Vojaško naborno območje
Naborniki so v vojsko vstopali večinoma po načelu krajevne pripadnosti, kar je pomenilo, da so vpoklicani moški s posameznega nabornega območja vojaško obveznost opravljali skupaj v določenem polku. V vrste 87. pehotnega polka so tako vstopali fantje in možje iz brežiškega, celjskega, konjiškega, slovenjgraškega, ljutomerskega in ptujskega okraja. Sedež tega obsežnega nabornega območja je bilo Celje, zaradi česar so se za ta polk uveljavila poimenovanja kot celjski 87. pehotni polk, 87. celjski pešpolk, 87. celjski regiment in podobno.
Sestava polka
87. pehotni polk je imel polkovni štab, štiri bataljone (vsak je imel štiri stotnije/čete, oštevilčene s številkami od 1 do 16), tri strojnične oddelke in rezervni (dopolnilni) bataljonski kader, ki je bil sestavljen iz častnikov, zadolženih za upravljanje vojaških skladišč, prateža in za vodenje registrov vojaških obveznikov. Bataljon je v miru štel približno 400, polk pa približno 1.500 vojakov in častnikov (v vojni od 3 tisoč do 4 tisoč). Polk je imel tudi svojo polkovno godbo.
Nastanitev polka
V kraju, ki mu je polk tradicionalno pripadal (v našem primeru je bilo to Celje), so navadno pustili samo en bataljon, ostale tri so poslali v druge kraje zunaj dežele, kjer vezi med vojaki in prebivalstvom niso bile tako močne.
Polk je bil v času svojega 35-letnega obstoja nastanjen v več mestih avstro-ogrske monarhije: v Gradcu, Trstu, Pulju in Celju. Od svoje ustanovitve leta 1883 do leta 1888 je bil nastanjen v graški garniziji. Po odhodu iz Gradca se je polk s polkovnim štabom, I., II. in III. bataljonom preselil v Trst, medtem ko je IV. bataljon odšel v Celje, kjer se je nastanil v novozgrajeni Šemalovi vojašnici. Zadnja sprememba je nastopila leta 1897, ko so se polkovni štab, II., III. in IV. bataljon preselili v vojno pristanišče Pulj in njegovo leta 1878 zgrajeno pehotno vojašnico Franca Jožefa I. na puljski Rivi, v Celje pa je prišel I. bataljon.
Poveljstvo polka
Za prvega poveljnika polka je bil imenovan polkovnik Wilhelm pl. von Wannisch, za njim je do razpada dvojne monarhije polku poveljevalo še deset polkovnih poveljnikov: Joseph Michael Münzl von Münzthal, Ferdinand Sluka, Richard Wilhelm Karl von Buttlar zu Brandenfels-Treusch, Moritz Gherardini, Othmar Karl Panesch, Theodor Josef Gabriel, Dionys Rabatsch, Julius Beran, Franz Hossner pl. von Costesin-Millegrobe in Wilhelm Medicus.
Ob zadnjih premestitvah v polku leta 1897 so bili v Pulju poveljstvo polka ter poveljstva in enote II., III. in IV. bataljona, medtem ko je bilo poveljstvo z enotami I. bataljona v Celju.
Polk v strukturi avstro-ogrske vojske
Polk je sodil pod okrilje 55. pehotne brigade v Trstu, ki je bila skupaj s 56. (goriško) in 94. (tolminsko) pehotno brigado del 28. (ljubljanske) pehotne divizije, ta pa je bila pod poveljstvom III. korpusa s štabom v štajerski deželni prestolnici Gradec.
Polkovna prepoznavnost
Polki skupne avstro-ogrske vojske so se med seboj med drugim razlikovali po uniformah, polkovni barvi in barvi gumbov. Vsak polk je imel posebno polkovno barvo, ki so jo vojaki in podčastniki kot razpoznavni znak nosili v obliki barvnega našitka na ovratniku uniforme. Ker je bilo barvnih odtenkov premalo, so uvedli še dve vrsti gumbov, zlate in srebrne. Vojaki in podčastniki 87. pehotnega polka so imeli na ovratniku uniforme našitek morsko zelene barve, gumbi na uniformi so bili srebrni.
Polki so bili razpoznavni tudi zaradi poimenovanja po znanih osebnostih (praviloma domači in tuji plemiči ali zaslužni višji častniki), ki so bili neke vrste častni pokrovitelji (imejitelji) polka. Častni pokrovitelji 87. pehotnega polka so bili: Konstantin zu Hohenlohe-Schillingsfürst (1883–1896), Julian Adolf von Roszkowski (1896–1897) in Eduard Succovaty pl. von Vezza (1897–1918).
Polk je bil posebej prepoznaven tudi zaradi bojnega klica – pri Celjanih je bil to: »Aufbiks!«
Narodna sestava polka
V 87. pehotnem polku je ves čas služil visok (85–90 odstotkov) delež Slovencev, zaradi česar je veljal za slovenski polk. Preostanek so tvorili vojaki drugih narodnosti, zlasti nemške. Jezik poveljevanja, ki je obsegal samo najnujnejše izraze poveljevanja in jih je moral poznati vsak vojak, je bila nemščina, kot drugi polkovni jezik pa je bila priznana tudi slovenščina. Ker je mnogo vojakov nemško znalo slabo, so podčastniki slovenskim vojakom povelja v glavnem razlagali v slovenščini, prav tako je imel na raportu vsak vojak pravico govoriti slovensko.
Uniforma, oprema in oborožitev vojaka
Uniformo vojaka so sestavljali štirje osnovni kosi: kapa, bluza, hlače in plašč. Na usnjeni pas so si pripeli štiri usnjene nabojnice, nožnico za bajonet in nosilec za lopatico. Obuti so bili v visoke usnjene čevlje, gležnje pa so si zaščitili z gamašami (gležnjaki) ali z ovijači. Poleg z nahrbtnikom (telečnjakom) so bili opremljeni še s šotorskim krilom, z odejo, s krušnjakom in čutarico. Na kapah in čakah so imeli pripete okrogle medeninaste kokarde s cesarjevim monogramom. Uniforme so bile sprva temno modre barve, po letu 1909 manj vpadljive modrosive barve, med 1. svetovno vojno pa »poljskosive« barve, ki je imela zaradi dodanih koprivnih vlaken pogosto sivozelen odtenek. Jekleno čelado, ki je varovala glavo pred izstrelki, so si prvikrat nadeli leta 1916. Vojak je bil oborožen z različnimi tipi pušk Mannlicher.
Vojakov vsakdan
Vojaški vsakdan avstro-ogrskih vojakov si je bil med seboj podoben. Po opravljenem naboru sta sledila razporeditev v bataljon in odhod v eno od vojašnic, kjer je vojak prisegel zvestobo avstrijskemu cesarju. Poleg domoljubne vzgoje, ki je vcepljala ljubezen do cesarja in domovine, ter rednega vojaškega urjenja, ki je utrjevalo tako telo kot disciplino, so morali vojaki skrbeti tudi za red in čistočo v vojašnicah. Pomembne lastnosti vojaka so bile pokornost, zvestoba, stanovitnost, samozatajevanje, hrabrost ter pripravljenost na žrtvovanje svoje krvi in življenja. Odnosi v vojski so temeljili na drilu, kričanju in drugih surovostih. Za nespoštovanje pravil so bile predvidene kazni z uporabo fizične sile. Odnos do vojakov je bil na splošno slab z nekaj dobrimi stranmi: vsakega vojaka je bilo treba vikati, izhodov iz vojašnic je bilo veliko, tisk je spremljal grdo ravnanje z vojaki in na to tudi opozarjal. Številne preizkušnje vsakdanjega vojaškega življenja so med vojaki razvile občutenje za skupnost in tovarištvo.
