Do vojne leta 1941 je bila Kristina Brenkova brez službe. Preživljala se je z inštrukcijami in s priložnostnim pisanjem. Že med študijem je pisala in objavljala – predvsem članke – v Ljubljanskem zvonu in reviji Sodobnost. Kasneje je sodelovala pri revijah in listih Akademski glas, Slovenija, Naša žena, Naš rod, Gruda. V predvojni Naši ženi je objavila nekaj pesmi, predvsem socialne vsebine, kot odmev na takratne družbene razmere.
Za mladinski list Naš rod je na povabilo Josipa Ribičiča pisala za otroke o slikarjih tistega časa. Pisala je o življenju in delu Riharda Jakopiča, Toneta Kralja, Frana Tratnika, Draga in Nandeta Vidmarja, Maksima Gasparija, Maksima Sedeja, Franceta Miheliča in Nikolaja Omerze ter tudi o Ivani Kobilci.
Čas študentskih let je bil tudi čas iskanj različnih izraznih poti. Hodila je v dramsko šolo Mihaele Šarićeve, delala kot statistka v gledališču in se več let učila sodobnega plesa. Kot študentka je plesala pri Meti Vidmar, eni izmed začetnic sodobnega plesa na Slovenskem.
Odločilen je bil tudi krog mladih intelektualcev in umetnikov, s katerimi se je družila v predvojnih letih; režiser Bojan Stupica in njegova soproga, igralka Sava Severjeva, Vlado Vodopivec, Katja Černetova, profesorja Uroš Kraigher in Sonja Kos-Kraigher, Marica in Lev Modic, Marta Pavlinova – Brina, Boris Ziherl in drugi. Skupaj so kovali načrte in se zavzemali za ustanovitev mladinskega gledališča, ki bi z izbranim repertoarjem nudil otrokom in mladini lepoto gledališča. Zaradi tega je proti koncu leta 1938 odšla v Prago, kjer je študirala teorijo gledališča za mlade. Za študij je dobila finančno podporo Dramatičnega društva.
Gledališke izkušnje v Pragi si je Kristina Brenkova nabirala pri režiserki Mili Melanovi od oktobra 1938 do marca leta 1939. Leta 1939 se je kratek čas gledališko izobraževala tudi v Parizu. Še istega leta se je pisateljica poročila s Francetom Brenkom, rodila sta se jima sinova.
Po vrnitvi Kristine Brenkove iz tujine, se je okoli pisateljice zbrala skupina, ki naj bi bila jedro prihodnjega profesionalnega gledališča za mladino. Med drugimi plesalka Marta Paulinova, profesorji Uroš Kraigher, Sonja Kos Kraigher, Ivo Kos, igralka Mihaela Šaričeva.
Pred vojno ni bilo dovolj denarja za ustanovitev – med drugo svetovno vojno – pa tudi razmere niso bile primerne za razvoj mladinskega gledališča, zato je Kristina Brenkova upala, da bo željo lahko uresničila po vojni.
Po vojni je ideji Kristine Brenkove prisluhnila Zveza mladine Slovenije in prevzela zamisel o slovenskem mladinskem gledališču. Septembra 1945 se je pod vodstvom Kristine Brenkove sestal ustanovni občni zbor prihodnjega Gledališča za mladino. Za delo v gledališču so bili predvideni strokovnjaki: plesalka in koreografinja Marta Paulinova, Filip Kumbatovič, Bojan Stupica, Emil Smasek, Zvone Sintič, dr. Dragotin Cvetko, France Mihelič, Dore Klemenčič, Josip Ribičič, France Kosmač, Vida Brest, Duša Počkaj, Mira Bedenkova, Klia Maverjeva, Marjanca Krošlova, Lacija Cigoja, Janez Albreht in drugi. Na oder so postavili samo Županovo Micko Antona Tomaža Linharta v režiji Kristine Brenkove in Triglavsko bajko Pavla Golie. Po Županovi Micki so odnehali, ideja pa ni zamrla. Čez leta so jo uresničili drugi. Danes imamo v Ljubljani Mladinsko gledališče.