Ena izmed zgodb, ki kroži med domačini, govori o tem, da so mladi plemiči radi zalezovali brhka dekleta po okolici.
Starši deklet so se bali vsiljivih gospodov na konjih, zato so nagovorili Krištofa naj prepodi gospodiče, kadar bodo zopet hoteli njihove hčere. Od tedaj naprej so se zabave plemičev končale s hitrim begom, kajti le tako so lahko ušli težki Krištofovi roki. Beg so pospremili klici: „Laufen, laufen!” in po tem naj bi se Ljubno (nemško) imenovalo Laufen. Trške pravice je dal Ljubnemu ljubljanski škof Sigmund že leta 1464. Zato je časovno težko opredeliti verjetnost zgodbe.