Marij Pregelj je eden najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja, ki je v slovenski in jugoslovanski prostor vpeljal figuralni modernizem svetovnega formata. Njegov slog uvrščamo v eksistencializem. Ustvarjal je zlasti slikarska dela, pa tudi ilustracije in grafike, mozaike in tapiserije. Pregljevo slikarstvo je prežeto z ekspresionizmom in s pretehtano, globoko, včasih skrivnostno simboliko. Zanj je značilna intenzivna barvna paleta, ki izraža slikarjevo temperamentno doživljanje sveta.
Svojo likovno pot po diplomi je začel s slikanjem portretov in krajine. S portretom očeta iz leta 1937 se že kaže njegova izvirnost v suverenem obvladovanju figure, v avtoportretu iz tega časa pa se že kaže modernističen pristop, ki z dramatično upodobitvijo »napoveduje trpkega misleca povojnih let.«1 Pregelj se je nato vse bolj oddaljeval od realističnega slikanja in z likovno redukcijo postopno oblikoval svoj prepoznaven izraz z vse bolj zamejenimi barvitimi ploskvami. Po besedah sestre Bazilije jih je Marijevo slikarstvo včasih vznemirilo, le očeta nikoli. Če je ženski del družine naprošal, naj jih vendar lepše naslika, se oče nikoli ni pritoževal, pa četudi se je na platnu uzrl ves »marijevsko« razkosan.
Tri leta ujetništva v okupatorjevih taboriščih so se zarezala tudi v njegovo likovno ustvarjalnost. Spoznal se ni »le s tovarištvom in solidarnostjo taboriščnih sotrpinov, temveč tem bolj z okrutnostjo in nasiljem uničevalnega nacističnega stroja. V enem od svojih intervjujev je dejal, da se je šele v nemškem taborišču prvič srečal s Človekom. Spoznanje, da je človek zmožen tudi največjih okrutnosti nad soljudmi, ga je zaznamovalo tudi kot umetnika.«2 V taboriščih je s skromnimi pripomočki ustvarjal realistične podobe trpljenja, po vojni pa je izkušnjo stopnjeval v pohabljene forme figur, ki kričijo o razčlovečenju. V skladu z likovno filozofijo, da ne slika stvari, kot jih vidi, temveč take, kot ve, da so.
Bil je poglobljen slikarski raziskovalec ali kot je rekel sam: »Iščem slikarstvo duhovno-čutne resnice.«3 Preziral je estetiziranje brez globljega smisla, dopadljivo, všečno umetnost, ki ji je rekel »gastronomska umetnost«, češ da gre za potrošništvo in redukcijo kulture na uživanje.
Razstavljal je od leta 1937, na številnih skupinskih in osebnih razstavah.
1Krečič, Peter [et al.]: Likovni sodobniki, 1975, str. 7
2Dr. Martina Vovk v intervjuju s Smiljo Štravs: Slikar Marij Pregelj: Človek in umetnik visokih etičnih načel, https:// govorise.metropolitan.si, 2018
3Nadja Zgonik: Slikarjevi zvezki, Marij Pregelj: retrospektiva, Moderna galerija, Ljubljana, 2018, str. 45