Prežihov spomin ohranja tudi Koroška osrednja knjižnica s Prežihovo spominsko sobo. V njej lahko obiskovalci vidijo pisateljevo posmrtno masko, kratko fotografsko reportažo o njegovem življenju in delu. Vidijo lahko vse postaje življenjske poti Kuharjevih v Kotljah – od Vorančeve rojstne hiše do groba na hotuljskem pokopališču. O ustvarjalnosti Voranca pričajo prve izdaje njegovih del, o njihovi živosti številni ponatisi in prevodi v mnoge svetovne jezike. Solzic tudi v kitajščino. V spominski sobi so razstavljeni prvi primerki prve (Prežihove!) bralne značke, Prežihovi spominki in plakete, s katerimi izražata kraj in občina priznanje svojim najpožrtvovalnejšim in najuspešnejšim kulturnim delavcem.
Prežihovi hotuljski rojaki so spominski sobi v knjižnici dodali še eno v Kotljah. Ta naj bi obiskovalcem natančneje prikazala življenje in delo vseh štirih bratov Kuharjev. Ob Vorancu se je najvišje povzpel brat Alojz, duhovnik, novinar, politik, diplomat, dvakratni doktor znanosti, promoviran na sloviti sorbonski univerzi v Parizu in na angleški univerzi v Cambridgeu. Najmlajši brat Avgust, eden slovenskih pionirjev varstva pri delu, se je na Ravnah uveljavil zlasti s Koroškim fužinarjem, glasilom koroških železarjev, ki ga je zasnoval in mojstrsko urejal. Na različnih področjih in na različnih ravneh je četverica bratov, otrok preproste bajtarske družine, predstavljala enkraten izbruh velike intelektualne moči, delovne vneme in ustvarjalne sle.
Osrednji kraj ohranjanja spomina na Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca pa vendarle še naprej ostaja Prežihova bajta. Vsako leto jo obišče okrog dvanajst tisoč obiskovalcev, kar jo uvršča med najbolj obiskane spominsko urejene domove slovenskih pisateljev.
Batičev Prežih je obrnjen proti Uršlji gori in Kotljam, ki jih je pisatelj preimenoval v Jamnico in v svojem romanu soseske ustvaril umetniško podobo njihovega življenja med obema svetovnima vojnama. Pred njim se odpira pogled čez ajdovo strnišče nekje ob bajti, kjer mu je babica v razkošju jesenske barvitosti napovedala svojo bližnjo smrt, mimo Munkove in Bunkove domačije. Oko domačina poišče v zelenju drevja krošnje mogočnih lip na Koglu, kjer je mladi Voranc premagal strah pred peklom, da je lahko s šopkom dišečih solzic izpolnil materi njeno veliko željo.
Ko stoji obiskovalec pred bronastim kipom pisatelja na visokem betonskem podstavku, se mu zazdi, da ga je kipar upodobil petnajst, dvajset let pomlajenega, ko se je izmučen in bolan po petnajstih letih končno spet vrnil na svoj jamniški Sončni kraj, se naužil razgleda po domači pokrajini in se zadovoljno zazrl vase, v pisateljsko uresničenje svojega videnja domače vasi, širše Koroške in pomembnih zgodovinskih dogodkov.
Kdor res želi doživeto občutiti Prežihov svet in korenine njegovega samorastništva, mora k Prežihovi bajti.
