O zgodnjem razvoju sadjarstva na Slovenskem je malo znanega. Predvidoma so Slovani ob naselitvi naših krajev že našli nekatera sadna drevesa, ki so jih poznali še iz pradomovine. Zanesljivih podatkov o sadjarstvu ni vse do 19. stoletja, saj je gojenje sadja pomenilo drugotno dejavnost na kmetiji.7 V drugi polovici 19. stoletja pa se je pojavila potreba, da si kmetje z gojenjem sadnih dreves izboljšajo življenje in da pridelano sadje prilagodijo tudi za tržišče. V tem času so se pojavili razni strokovni članki in revije za umno in načrtno gojenje sadja, vzgojo primernih sort za določeno podnebje in nego dreves.
Sadovnjaki so vedno v bližnji okolici domačije in so praviloma nepravilnih oblik. Skrb za sadna drevesa je bila na kmetijah moško opravilo, ki ga je opravljal gospodar ali kateri od starejših sinov. Vsako spomlad se opravi čiščenje dreves z žagami in sekirami, s katerimi odstranijo posušene in neuporabne veje. Spomladi drevesa tudi cepijo, saj s tem izboljšajo rodnost in moč.
V Sloveniji so od sadja že od nekdaj poznana jabolka, hruške, slive in češnje. Stare sorte jabolk, ki so se še ohranile na Koroškem, so bobovec, jonatan, trdič, carjevič, ledrovka, krivopecelj …, od hrušk pa koroške moštovke, tepke, rjavke, lesnače …8 Način obiranja sadja je odvisen od njegove nadaljnje uporabe. Sadje, ki ga shranijo za ozimnico, se obira z dreves z rokami, na višjih vejah pa s posebno mrežo, napeto na visok kol. Tako se sadje ne obtolče in poškoduje ter dalj časa ostane primerno za uživanje. Sadje, ki ga porabijo za nadaljnjo predelavo, stresejo z drevesa in poberejo s tal.9 Konzerviranje svežega sadja je v gospodinjstvu dolgo bilo velik problem. Vse do iznajdbe električnih zamrzovalnikov so ga gospodinje reševale na različne načine. Sveže sadje, namenjeno za ozimnico, so shranile v temen in hladen kletni prostor. Veliko sadja so sušile. Jabolka so narezale na krhlje, hruške in slive pa so pustile kar cele. Sadje so sušile na soncu ali na krušni peči in ga pozimi uporabljale kot dodatek v prehrani. Vkuhavanje sadnih kompotov in marmelad se je razširilo takoj, ko so se pojavili stekleni kozarci, ki jih je bilo mogoče pokriti s pergamentom oziroma kasneje s steklenimi pokrovi.10
_______
[7] Valenčič, Vlado. Sadjarstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, I. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: DZS, 1970, str. 318.
[8] Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 107.
[9] Skrivarnik, Matej. Predelava sadja. Viharnik, leto 29, št. 10, str. 11.
[10] Šlibar, Vladimir. Kuharca ali Kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Celje: Pokrajinski muzej, 2003, str. 31.