Jopa, kočemajka
Proti koncu 19. stoletja se je pod vplivom mestne mode v splošno kmečko rabo razširila nošnja neke vrste jope, izdelane iz različno tkanega blaga, navadno imenovane kočemajka, Preddvorčani, ki se je še spominjajo, jo imenujejo kočomajka. Bila je oprijeto krojena, od pasu navzdol pa zvončasto razširjena. Navadno je imela visok pokončen ovratnik. Rokavi so bili v ramenu precej nabrani in poudarjeni ter ob zapestju ozko zaključeni.
Jopa, kočemajka
Kočemajka je bila v oblačenju kmečkega prebivalstva najbolj razširjena v zadnjih desetletjih 19. stoletja, potem pa je njena raba pešala in skoraj izginila iz prakse do 1. sv. vojne. Starejše Preddvorčanke so jo nosile še v času med obema svetovnima vojnama – predvsem kot vsakdanje in zimsko oblačilo. »Kočomajko je mela naša teta. Je bla za k maš. To je bla taka jakna, težka, za pozim.«
Jopa, kočemajka
Proti koncu 19. stoletja se je pod vplivom mestne mode v splošno kmečko rabo razširila nošnja neke vrste jope, izdelane iz različno tkanega blaga, navadno imenovane kočemajka, Preddvorčani, ki se je še spominjajo, jo imenujejo kočomajka. Bila je oprijeto krojena, od pasu navzdol pa zvončasto razširjena. Navadno je imela visok pokončen ovratnik. Rokavi so bili v ramenu precej nabrani in poudarjeni ter ob zapestju ozko zaključeni.
Kočemajka je bila v oblačenju kmečkega prebivalstva najbolj razširjena v zadnjih desetletjih 19. stoletja, potem pa je njena raba pešala in skoraj izginila iz prakse do 1. sv. vojne. Starejše Preddvorčanke so jo nosile še v času med obema svetovnima vojnama – predvsem kot vsakdanje in zimsko oblačilo. »Kočomajko je mela naša teta. Je bla za k maš. To je bla taka jakna, težka, za pozim.«
