Vsako šolsko leto so sestre peljale učenke na več krajših in eno daljšo ekskurzijo.
Med drugim so si ogledale:Kmetijsko šolo Grm, Sadjarsko in vinarsko šolo Maribor, Marijanišče vLjubljani, perutninsko farmo Lesno Brdo, sirarno v Bohinju, ljubljanskivelesejem, obiskale Brezje, Stično, Bled, bile na mladinskem taboru vLjubljani, na »kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani« itd… Krona izletov je bilatridnevna ekskurzija na Jadran, na otok Sušak.
O obiskuNovega mesta so učenke hudomušno zapisale: »Čeznekaj tednov nas je vabilo Novo mesto. Dekleta, pa pojdimo, da vidimo,kako Dolenjci telovadijo! In smo šle, pa dežnike smo vzele s seboj. No, v Novemmestu so naše prenovljene narodne noše šele prišle v poštev, kakor zaslužijo.Tako smo bile lepe, da so si nas na Grmu celo za špalir svojim gostomizposodili. Na eno stran so postavili svoje fante, na drugo pa nas dekleta –gostje pa so povečini le nas gledali.« In o izletuv Maribor, na mladinski tabor: »Opoldnesmo bile v Mariboru. Na kolodvoru se ni za nas nihče zmenil – ker smo imelenarodne noše v kovčkih. V zavodu šolskih sester smo odložile prtljago. V gospodinjski šoli so nampa – kakor da vedo, da smo lačne – dali takoj v roke žlice in pričele smo mlatiti, kakor ježe naša navada. /…/ Drugi dan smo bile pri maši v zavodu. Dobre volje smo bile, le vreme se jekislo držalo. Ko smo prišle na zbirališče, je pričelo dežiti. Tam smo se sešle s svečinskimigojenkami, ki pa so bile bolj modre in so imele s seboj dežnike, ki so jih nekaj še nam posodile.Sprevod se je začel pomikati, dež pa je lil kakor iz škafa. Malološke gojenke brez dežnikov vkrasnih brokatnih krilih in zlatih zavijačicah na glavi so šle neustrašno v sprevod. Gdč. AnicaŠušteršič je šla po dežju v izposojeni narodni noši lepo v prvem paru in nam korajžo dajala,da smo vzklikale kar naprej in vpile Živijo!, čeprav je nam od nosa in ušes vse teklo.Mokre smo bile do kože, lepa svilena krila so bila čisto mokra in so se opletala okoli nog inpuščala na belih nogavicah vse mogoče mavrične barve. Izmed vseh najbolj junaške smo prišlena štadijon, kjer nas je že hotela spraviti iz vrste sestra Nazarija, ki je bila od dežja tuditako lepa, da je bila čisto enega svoje sorte reda, nič šolski sestri podobna…«
Učenke somed prostim časom za šolsko glasilo Sončni žar poleg zgodb o dejavnostih našoli in o izletih preizkusile tudi v pisanju poezije.
Vir: Cecilija Žibert Banovinska kmetijsko-gospodinjska šola na Mali Loki pod vodstvom šolskih sester 1930-1945
