Ustanovni občni zbor Gasilskega društva Stražišče je bil 3. avgusta 1902. Gasilsko društvo je združevalo vse družbene sloje Stražišča, vodili pa so ga premožnejši Strašani – trgovci s siti in z žimo ter gostilničarji; člani so bili tudi kmetje in sitarji. Stražiško gasilsko društvo je že leta 1903 na Pantah slovesno predalo svojemu namenu gasilski dom. V drugi svetovni vojni je življenje izgubilo 15 članov Gasilskega društva Stražišče. Leta 1951 se je Gasilsko društvo Kranj zopet preoblikovalo in je združevalo gasilske čete Kranja, Primskovega, Stražišča, Kokrice, Besnice, Podblice in Jošta, ki so se v samostojna gasilska društva razvila že konec junija istega leta. Leta 1961 so se vsa gasilska društva mesta Kranja združila v eno gasilsko društvo z operativnimi enotami, med katerimi je bilo tudi Stražišče. Leta 2002 je prostovoljno gasilsko društvo Stražišče postalo eno izmed šestnajstih prostovoljnih gasilskih društev, ki sestavljajo Gasilsko zvezo Mestne občine Kranj.
Ustanovni občni zbor društva je bil v Stražišču 3. avgusta 1902, predsednik pripravljalnega odbora je bil Ivan Benedik. Poleg gasilskih vaj je društvo vključevalo tudi kulturno-zabavno življenje, ustanovitev društva pa pomeni tudi začetek strankarskih bojev. V prvi upravni odbor so bili izvoljeni načelnik Ivan Benedik, podnačelnik Franc Oman, blagajnik Jože Šifrer, tajnik Jakob Bajželj in odborniki Franc Hafnar, Jože Hafnar, Jože Benedik, Alojz Masterl in Franc Miklavčič; v nadzorni odbor so bili izvoljeni Franc Tepina, Matevž Oman in Franc Bajželj. V društvo se je prijavilo 29 delovnih članov iz Stražišča in 12 iz Bitenj ter 25 podpornih članov iz Stražišča in 12 iz Bitenj. Načelnika Ivana Benedika je leta 1904 zamenjal Pavel Žontar. Leta 1910 sta k društvu pristopili tudi prvi članici. Število članov stražiškega gasilskega društva je raslo zelo počasi, ker je vpis pomenil tudi strankarsko opredelitev.
Stražiško gasilsko društvo je že leta 1903 na Pantah slovesno predalo svojemu namenu gasilski dom. Redno delo društva je vključevalo stalno skrb za dom in opremo, pridobivanje novih članov in iskanje denarja. Leta 1907 je bil za načelnik društva izvoljen Jakob Bajželj, ki je društvo načeloval do leta 1927. Društvo med prvo svetovno vojno ni delovalo, saj je največ stražiških gasilcev služilo v 17. regimentu avstrijske vojske. Tako je bil prvi sestanek društva po prvi svetovni vojni 13. decembra 1918. Gasilci so proslavili praznik združenja Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Že leta 1908 so želeli ustanoviti bolniško blagajno in v ta namen so priredili veselico, na kateri so zbrali 800 kron. To vsoto so namenili kot začetno vsoto in šele 9. januarja 1910 so na izrednem občnem zboru ustanovili t. i. podporno zalogo. Vanjo so se lahko včlanili le delujoči člani, glavna naloga pa je bilo podpirati bolne člane, ob smrti pa prispevati k stroškom pogreba in izkazovati zadnjo čast. Mesečno se je plačevalo 50 vinarjev, podpora obolelim članom pa je znašala eno krono na dan. Za nadzornika, ki je obiskoval bolne člane, je bil izvoljen Jožef Hafnar, društveni zdravnik je bil dr. Edvard Šavnik, v pododbor pa sta bila izvoljena še Fran Tepina in Fran Benedik. Vsi člani bolniške podpore so ustanovili sanitetni oddelek in se povezali s Prostovoljnim gasilskim društvom iz Kranja.
Leta 1921 je prišlo do pobude, da bi povečali gasilski dom. Že naslednje leto so izvolili gradbeni odbor in leta 1923 je bilo za gradnjo novega gasilskega doma pripravljeno 2000 zidakov, 5000 kg apna, 11 m3 peska, 6 m3 šodra, 4 m3 mivke in 7 hlodov. Toda že leta 1924 je prišlo do spora z občino, ki je kamenje, namenjeno za gradnjo doma, porabila za gradnjo poti. Tako je občina kamenje kupila leta 1925, vendar pa pri gradnji doma ni hotela pomagati, ker v odbor gasilskega društva niso sprejeli dveh članov, ki jih je predlagala sama. Za gradnjo doma so zbirali tudi prostovoljne prispevke. Časopis Jutro je 11. septembra 1925 zapisal, da ”gasilsko društvo z veliko požrtvovalnostjo in nesebičnim delom odbora, ki mu načeluje g. Bajželj, postavilo zgradbo ter si s tem pridobilo hvaležnost vseh občanov, četudi so nekateri z nejevoljo gledali na lep napredek društva.” Veliko pridobitev za društvo je pomenil nakup avtomobila, ki so ga leta 1931 slovesno predali v roke prvemu šoferju Vilku Masterlu. Z njim so prevažali tudi bolnike, in sicer v bolnišnice v Ljubljano in na Golnik. Junija 1933 so slovesno razvili tudi gasilski prapor. Kumovala sta mu ban dravske banovine dr. Dinko Puc in Dora Heller, soproga Arturja Hellerja, ki je leta 1928 skupaj s Franjem Sircem ustanovil Tekstilindus v Stražišču.
Druga svetovna vojna članom Gasilskega društva Stražišče ni prizanesla. Okupacijske oblasti so avgusta 1941 združile 25 gasilcev iz Stražišča, 21 iz Bitenj in 12 z Brega v enotno skupino, imenovano Gemeindefeuerwehr Straschische. Nekaj članov gasilskega društva je odšlo v partizane, nekaj v nemško vojsko in nekaj v koncentracijska taborišča. V vojni je življenje izgubilo 15 članov in ker se je članstvo v stražiškem društvo zelo zmanjšalo, so preostali člani sodelovali pri popolnitvi članstva in pri obnovi gasilske opreme. Pomagali so graditi objekte, sodelovali pa so tudi s prostovoljnim delom.
Posebno mesto v prvih povojnih letih je zavzemal gasilni in reševalni avtomobil. Poleg tega, da so ga uporabljali ob požarih, je prevažal bolnike iz Stražišča in sosednjih vasi, služil je za potrebe Rdečega križa in celo za prevoz članov Prešernovega gledališča, kadar so gostovali v okolici Kranja.
Leta 1951 se je Gasilsko društvo Kranj zopet preoblikovalo in je združevalo gasilske čete Kranja, Primskovega, Stražišča, Kokrice, Besnice, Podblice in Jošta, ki so se v samostojna gasilska društva razvila že konec junija istega leta. Stražiško gasilsko društvo je šele leta 1952 pridobilo toliko članov, da so lahko sestavili odbor. Predsednik je postal Jože Bajželj, poveljnik Rok Lebar, namestnik poveljnika Mitja Rakar, tajnik Valentin Pogačnik, blagajnik Anton Oman, gospodar Miha Benedik, odbornik Oskar Preisinger, predsednik prosvetnega odbora Franc Trilar, predsednik mladinskega odseka Slavko Dimnik in predsednik sanitarnega odseka dr. Janez Bajželj.
Do reorganizacije gasilstva na Gorenjskem je prišlo leta 1961 in vsa gasilska društva mesta Kranja so se združila v eno gasilsko društvo z operativnimi enotami, med njimi je bilo tudi Stražišče. Operativne enote so se osamosvojile leta 1964 in nastala so prostovoljna gasilska društva. Istega leta so kot rezervne enote poklicni gasilski četi določili gasilske čete Kranj Primskovo, Stražišče, Kokrica in v posebnih primerih še PIGD Sava Kranj.
Ko so se v samostojni Slovenije oblikovale občine, so se preoblikovala tudi gasilska društva. Na podlagi Pravil gasilske službe, ki jih je izdala Gasilska zveza Slovenije, so nastala občinska poveljstva. Občinsko poveljstvo Kranj je vključevalo 16 prostovoljnih gasilskih društev in 3 prostovoljna industrijska gasilska društva. 5. decembra 1997 so na ustanovnem občnem zboru v Kranju sprejeli sklep o ustanovitvi nove Gasilske zveze Mestne občine Kranj, sprejeli pa so tudi nov statut. 4. aprila 2002 je župan Mestne občine Kranj izdal odlok o organiziranju Javne gasilske službe Mestne občine Kranj in Prostovoljno gasilsko društvo Stražišče je postalo eno izmed šestnajstih prostovoljnih gasilskih društev, ki sestavljajo Gasilsko zvezo Mestne občine Kranj.
Literatura:
Matevž Oman: Gasilsko društvo Stražišče. Kranjski zbornik, leto 1995, str. 169–180.
Cecilija Gorjanc, Matevž Oman: Društva v Stražišču. Stražiše pa Strašan, Gorenjski muzej, Kranj 2002 (Gorenjski kraji in ljudje, 20).
Internetni vir:
www.gasilcikranj.si/prostovoljno.html