Božidar Raič (Žvab, 9. 2. 1827–6. 6. 1886, Ljubljana), slovenski duhovnik, jezikoslovec, narodni buditelj, politik in publicist
Rodil se je kmečkima staršema Juriju in Katarini (rojena Simic) na Žvabu, majhnem naselju v občini Ormož. Po končani ljudski šoli je v Varaždinu obiskoval gimnazijo (1838–1844), nato pa zaključil študij filozofije (1844–1846) v Zagrebu ter študij teologije v Gradcu (1846–1850), kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Po nekaj letih opravljanja duhovniške službe v Ljutomeru (1850–1851) in Slivnici pri Mariboru (1851–1853) ter poučevanja na mariborski gimnaziji (1853–1860) je bil nastavljen za župnika pri Sv. Barbari v Halozah (1860–1886). Leta 1884 je bil izvoljen za poslanca v državni in nato tudi v deželni zbor v Gradcu. Bil je tudi odbornik okrajnega zastopa, odbornik okrajnega šolskega sveta, predsednik krajevnega šolskega sveta pri Sv. Barbari, odbornik Slovenskega političnega društva v Mariboru, Slovenske matice ter član in ustanovni član številnih narodnih društev. Bil je pobudnik taborskega gibanja na Slovenskem, sodeloval je pri ustanovitvi ptujske in dal pobudo za ustanovitev ljutomerske čitalnice. Leta 1867 je organiziral veliko bésedo v Bučkovcih pri Mali Nedelji v spomin preroditelju Antonu Kremplu.
Sodeloval je pri ustanavljanju ljudskih šol. Zavzemal se je za uporabo slovenskega jezika v ljudskih in srednjih šolah ter dosegel poučevanje v slovenskem jeziku v prvih razredih. S svojimi prispevki je sodeloval pri več kulturnih in političnih listih ter spisal več knjig. Pod vplivom ilirizma je zagovarjal zlitje slovanskih jezikov v enega skupnega.
Dela (izbor):
– Temelji ruskoga jezika – prevajalec (1851)
– Slovenci podravski in pomurski pozdravljajo novega višega pastirja prečestitega Slomšekovega Antona Martina 4. kimovca 1859 (1859)
– Slovarček na pomoč narodnemu duhovništvu v slovenskem uredu (1872)
