Pot do izgradnje rakovniške cerkve je bila dolga; prizadevanja salezijancev vse od njihovega prihoda so obrodila sadove in končno posvetitev šele 8. septembra leta 1924. Po prihodu v Rakovnik novembra 1901 so sprva eno izmed sob v praznem gradu namenili za kapelo in na oltar postavili Marijino sliko. Njeni častilci so začeli prihajati v ta skromen prostor. Salezijanci so želeli zgraditi veliko večji in dostojnejši prostor za čaščenje svoje zavetnice.
8. decembra 1902, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, so ustanovili Družbo za zgradbo svetišča v čast Mariji brezmadežni, pomočnici kristjanov na Rakovniku v Ljubljani. Škofijski ordinariat je družbo potrdil 29. decembra istega leta. Član Družbe je lahko postal vsak, kdor je bil pripravljen prispevati vsaj skromen dar za svetišče.
26. aprila 1903 je kanonik Tomaž Kajdiž blagoslovil nov kip Marije Pomočnice, ki so izdelali na Tirolskem. Veliko ljudi se je zbralo za to slovesnost. Igrala je godba in prepevala sta dva zbora. Po blagoslovitvi kipa, ki se je potem selil iz prostora v prostor in končno ostal v pozneje zgrajeni in posvečeni cerkvi, se je začela prva procesija z Marijinim kipom, ki so jo še dolga desetletja izvajali.
Ker kapela ni več zadostovala za množično čaščenje, prav tako ne dvorana v novem poslopju na levi strani gradu, so salezijanci začeli misliti na graditev pravega svetišča, cerkve, kjer bi bilo zadosti prostora za vse, za gojence in romarje. Podporniki so navdušeno pozdravili zamisel in obljubili svojo pomoč. Novi ravnatelj salezijanskega zavoda v nastajanju Angel Festa je naročil prve načrte.
Začeli so zbirati sredstva za začetek del. Velikodušni sotrudniki in Marijini častilci so sami prirejali nabirke. Za isti namen so od časa do časa organizirali dobrodelne prireditve. V teku enega leta so bili načrti narejeni, vendar jih je bilo potrebno zaradi posebnosti terena – polzenja zemlje – močno spremeniti in jih skrčiti.
2. junija 1904 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil temeljni kamen nove cerkve. Iz Torina je prišel tudi prvi don Boskov naslednik, don Mihael Rua, in se udeležil slovesnosti. Okoliški griči so bili polni ljudi, prišli pa so tudi nekateri ugledni ljubljanski meščani. Cerkvene in svetne oblasti so podpisale pergament, ki se je vložil v vogelni kamen. Kljub številnim zastojem, do katerih je prišlo med gradnjo, je delo napredovalo. Marsikdaj je ponagajalo zemljišče in tudi nezanesljivost graditeljev in njihovo neprestano menjavanje sta povzročala zastoje. Leta 1906 so bila dela ustavljena, ker je v zavodu izbruhnil tifus in je bilo potrebno najprej urediti vodovodno napeljavo. Zidovi so rastli počasi, stroški pa so rasli. Ko je bila cerkev toliko zgrajena, da jo je bilo mogoče uporabljati, so predstojniki sklenili, da začasno ustavijo gradnjo. Breme je postalo pretežko, saj so obenem gradili zavod in cerkev. Zato so hoteli dokončati najprej tisti del, kjer so živeli gojenci, potem pa bi dokončali tudi cerkev.
20. decembra 1908 je generalni vikar ljubljanske škofije Janez Flis blagoslovil začasno pokrito cerkev. Ničesar ni bilo še dokončanega. Marijin kip je dobil svoj prostor na desni strani pred oltarjem. Visoki zidovi so razodevali, da bo cerkev lepa in veličastna. Obiskanost slovesnosti blagoslovitve je dokazala, da na Rakovniku raste romarska cerkev. Noč pred praznikom je bila cerkev odprta. Vrstili so se govori, petje in molitev. Odslej se je za Marijine praznike zbiralo na Rakovniku vedno več Marijinih častilcev. Ko bi lahko z gradnjo končno ponovno nadaljevali, je izbruhnila prva svetovna vojna. Dela je bilo potrebno odložiti za nedoločen čas.
Po štirih letih je bilo vojne konec in spet je bilo mogoče misliti na dograditev svetišča. Tako je 5. avgusta 1919 na Rakovniku nastala Zveza častilcev Marije Pomočnice kristjanov. Njeni člani so si prizadevali, da bi bilo rakovniško svetišče čimprej dograjeno. V letu 1922 in prvih mesecih leta 1923 so vse pripravili za nadaljevanje dela. Uredili so načrte, iskali najboljše graditelje, zbirali material in denarna sredstva. Z dobro načrtovanim delom bi bilo mogoče uresničiti željo, da bi bila cerkev posvečena ob zaključku marijanskega kongresa, ki naj bi bil septembra 1924 v Ljubljani. Vsa dela je vodil spretni dr. Franc Walland, tedaj ravnatelj na Rakovniku. Sredstva so zbirali po vsej Sloveniji, ker sta zadevo priporočala slovenskemu ljudstvu oba škofa, ljubljanski in mariborski. Pripravili so tudi razne dobrodelne prireditve. Marijanski kongres je bil v Ljubljani 6. in 7. septembra, ki so se ga udeležili številni cerkveni dostojanstveniki.
Ob koncu marijanskega kongresa leta 1924 so naposled posvetili veliko rakovniško cerkev. Na trgu pred križevniško cerkvijo sta škofa Pelegrinetti in Jeglič okronala kip rakovniške Marije Pomočnice. Nato je proti Rakovniku krenila procesija s kipom Marije Pomočnice. Kakor je 9. septembra 1924 poročal takratni časnik Slovenec, je bila to ogromna in pisana množica zastopnikov različnih organizacij, narodnih noš, duhovnikov, škofov. Slovesnost so na Rakovniku sklenili z blagoslovom. Rakovniška cerkev je postala romarsko svetišče.
Zunanjost in notranjost cerkve
Načrte za cerkev je izdelal arhitekt Mario Ceradini, profesor na Albertinski akademiji v Torinu. On je bil tudi avtor projektov za druge salezijanske zgradbe po Evropi.
Zidarska in tesarska dela je izvršilo podjetje Viljema Trea. Gradnjo je skrbno vodil Peter Battelino. Ključavničarska dela je izvršila stara ljubljanska tvrdka Avgust Martinčič, kleparska podjetje Ferenc, pleskarska dela pa je izvedlo podjetje Jug. Mizarska dela so izvršili v zavodovi mizarski delavnici. Umetni kamen so dobavila podjetja Battelino, Cihlar in Kos. Kamnoseška dela sta opravili tvrdki Vodnik in Toman. Tomanovo delo je glavni oltar, vse drugo, kakor stebre, prižnico, ograje, obhajilno mizo itd. je izdelal Vodnik. Zlatarska dela je prevzela tvrdka Pengov, električno instalacijo pa je napeljalo podjetje Vojnovič in Co.
Cerkev ima obliko latinskega križa. Zidana je iz opeke, zunanja stran pa je brez ometa. Stene večkrat prekinejo pasovi iz rdečkastega umetnega kamna. Iz istega kamna je glavni portal in pročelje ter široki okenski okvirji. Nad pročeljem, visoko med zvoniki, je niša, v kateri je kip Brezmadežne, ki pozdravlja vse, ki prihajajo v njeno svetišče. Zvonika sta visoka 35 metrov in pol. Na vrhu sta odrezana in se končata s teraso in štirimi kratkimi stolpiči na vogalih. Sredi pročelja je veliko okno, ki predstavlja v glavnem medaljonu Marijo Pomočnico. V notranjosti cerkev meri v višino 20 metrov. Ima obliko šilastih lokov, v gotskem slogu. Na vsaki strani glavne ladje so tri okna, na koncu prečne pa eno veliko, 7 metrov visoko in 3 metre široko. Notranjost cerkve meri v dolžino 33 metrov, v širino 13 metrov, prečna ladja pa meri 22 metrov. Svetišče ima največ značilnosti novogotskega sloga.
V naslednjih letih je cerkev dobila vso opremo. Leto po posvetitvi so namestili hrastove klopi, izdelane v zavodovi učni delavnici. Spovednice, na vsaki strani cerkvene ladje po tri, so prav tako izdelale mizarske delavnice na Rakovniku v letih 1934/35. Leta 1927 so kupili štiri zvonove, ki so jih vlile Strojne tovarne in livarne. Uredili so kapelo vernih duš. Za desetletnico posvetitve so v cerkev namestili veliki lestenec v obliki rožnega venca in male orgle. Svetišče je postajalo vedno lepše. Za velike praznike so romarji prihajali z vseh strani. Spovednice so bile nenehno zasedene, zahvalna pisma, ki so prihajala na Rakovnik, pa so dokazovala, da cerkvena zavetnica velikodušno usliši prošnje vseh tistih, ki se k njej zatekajo in se ji priporočajo.
Glavni oltar svetišča je posvečen Mariji Pomočnici. Nad njim je visok baldahin, postavljen na štirih stebrih iz kararskega marmorja. Gornji del je lesen in okrašen z rezbarskimi upodobitvami svetopisemskih prizorov. Izdelala ga je dunajska umetniška šola. Za glavnim je oltar slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, delo kiparja Tineta Kosa. Sveta brata sta zavetnika ljubljanske salezijanske inšpektorije, ustanovljene leta 1922. Oltar je bil postavljen leta 1936. Don Boskov oltar je bil postavljen leta 1934 na levi strani cerkve. Tine Kos je izdelal tudi voščeno urno z don Boskovo soho. Nad urno je Cudermanova slika, ki predstavlja don Boska, obdanega s skupino fantov. Tu je še oltar svetega Jožefa na desni strani cerkve, ki so ga postavili leta 1925. Kipa svetega Antona in svete Terezije Deteta Jezusa sta bila nekoč v levem in desnem kotu pri glavnem vhodu v cerkev. Na levi strani prezbiterija je Dominikova kapela, po svetniku Dominiku Saviu. Oltar je narejen po načrtih arhitekta Vlada Gajška, slika Dominika Savia pa je Kregarjevo delo. Na desni strani prezbiterija je bila prvotno don Boskova kapela. Leta 1934, ko je bil don Bosko razglašen za svetnika, pa je dobil njegov oltar novo mesto na levi strani glavne ladje. Prostor je zamenjal z oltarjem Srca Jezusovega.
8. septembra 1927 je kanonik dr. Alojzij Merhar blagoslovil kapelo vernih duš v kripti pod cerkvijo. Kapela je bila leta 1945 opuščena, leta 1964/65 pa je bila prenovljena po načrtih arhitekta Gajška. Sedaj se imenuje Kapela svetega Frančiška Saleškega. Kipa svetega Frančiška Saleškega in svetega Janeza Boska je izdelal akademski kipar, salezijanski sobrat pomočnik, Stanko Gašparec. Barvna okna je izdelala dunajska Akademija umetnosti. Leta 1928 je dobila cerkev križev pot v reliefih, ki so ga naročili v Italiji. 11. oktobra 1934 je dobilo svetišče prve male orgle, 31. decembra 1954 pa so bile blagoslovljene nove, 33 registrske orgle, delo orglarskega mojstra Jenka iz Ljubljane.
Cerkev Marije Pomočnice je bila razglašena za župnijsko 29. junija 1956. Po načrtih arhitekta Vlada Gajška je bil izdelan krstilnik, ki je bil blagoslovljen 26. oktobra 1958. Krasila ga je podoba božje Matere, delo slikarja Staneta Kregarja. Leta 1960 so postavili ob kapeli svetega Dominika Savia novo prižnico po Gajškovih načrtih. Podobe štirih evangelistov je naslikal Stane Kregar. Kipa Janeza Krstnika nad krstilnikom in Mojzesa nad prižnico sta delo kiparja Gašpareca. Februarja leta 1914 je bila končana hrastova zakristijska omara. Izdelali so jo salezijanski poljski novinci na Radni po načrtih Menareka in Kajzerja, v slogu cerkve. V letih 1946/47 je bila zakristija obnovljena po načrtih arhitekta Gajška. Štirje stoli se lahko preuredijo za spovedovanje. Kip Brezmadežne je izdelal profesor Franc Kralj.
Prenova rakovniškega svetišča pred obhajanjem zlatega jubileja posvetitve leta 1974 je predstavljala korenit poseg v notranjost svetišča. Načrt za prenovo je izdelal arhitekt Jože Kušar. Ob dveh stranskih korih ob prezbiteriju — na desnem so bile orgle — so postavili še tretjega, zadaj, kamor so namestili orgle; vse kore so povezali z galerijami. Tako so pridobili dragocen prostor, ki je dobrodošel zlasti za velike praznike, ko bi bilo svetišče premajhno, da bi sprejelo vse romarje. Pod starimi kori je bilo potrebno odstraniti oboke. Stranski kapeli so odprli v cerkev. Krstilnica in prižnica sta dobili nov prostor. Arhitekt je uporabil prižnico za daritveni oltar, krstilnik pa je namestil pred podobo svetega Dominika Savia. Popolnoma je bila prenovljena cerkvena razsvetljava. Veliki lestenec in dva mala so zamenjali številni lestenci, ki cerkev osvetljujejo, poživljajo, istočasno pa razbijajo strogost ravnih in visokih sten.
Kapelo Srca Jezusovega je s svojim delom poplemenitil kipar France Gorše. V času prenovitvenih del so bila narejena nova okna v obeh stranskih kapelah. Slikar Tomaž Perko je na enem upodobil skrivnost božične noči, na drugem pa Zadnjo večerjo. Perkovo delo je tudi slika Marije Pomočnice v oknu nad vhodnimi vrati, ki razprostira svoj plašč nad vernim ljudstvom.
Kapela lurške Matere božje
Nedaleč od cerkve je postavljena kapela s kipom lurške Matere božje. Kapela, imenovana tudi votlina, je bila narejena po načrtih arhitekta Franca Kaudele in postavljena 22. oktobra 1905 deloma tudi v spomin na umrlega ravnatelja Angela Festa. Vsi največji Marijini prazniki so se že v preteklosti navadno začeli prav pri lurški votlini. Tam so nastopale različne godbe, recitatorji in pevski zbori. Pred kapelo je bil speljan potoček kot spomin na kraj, kjer se je Marija prikazovala v Lurdu. Pogosti nalivi so odnašali zemljo, zato je potoček preusmerjen pod zemljo. Na stenah kapele je mogoče opaziti zahvale, ki so jih romarji pustili kot dokaz uslišanih prošenj. njihove prošnje.
Lit.: Svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku. Ljubljana : Salezijanski zavod, 1984.