Tinkara Matičič, 7. c OŠ 8 talcev, mentorica Sergeja Šorli
Nekoč, pred davnimi časi, je živela prelepa deklica. V celi deželi ni bilo dekleta, ki bi se lahko približala njeni lepoti. Imela je velike oči lešnikove barve, dolge temne lase, prečudovit bel nasmeh ter prikupne jamice v licih. Toda to še ni bilo vse, to dekle je bilo pametno, pa še kako! Pisala je tudi pesmi ter oboževala umetnost, njena sobana je bila polna čopičev, palet, oljnih barv ter velikih platen. Res je bila posebna deklica, in ko si jo slišal peti, je bil pravi blagoslov. Njen glas je bil nežen in krhek, toda prodoren in naravnost čudovit. Kot bi poslušal peti ptičice na prvi pomladni dan. In kako ji je bilo ime? Imenovala se je Gaia, princesa Gaia. Živela je v velikem kraljestvu za sedmimi gorami in tremi vodami. Zakaj ne za sedmimi vodami? Zato, ker je sovražila biti običajna kot vsi ostali, hotela je biti posebna! Njen oče je bil kralj te dežele in je bil zelo ponosen na svojo pametno hčerko. Mama je umrla pri porodu, vendar vsi pravijo, da je Gaia njena mala kopija. Od svoje mame je dobila posebno darilo – majhno ogledalce. Vendar to ni bilo navadno ogledalce, bilo je zlato, na zadnji strani pa je imelo 28 različnih vrst dragih kamnov. To ogledalce je bilo zelo dragoceno, zato je Gaia nanj lepo pazila.
Nekega dne pa se je Gaia pozno odpravila jezdit v gozd. Bilo je že temno, zato se je odločila, da je čas, da se vrne domov. Ko je tako jezdila po gozdu, je v daljavi opazila prikazen. Ko se je približala, se je tam naenkrat pojavila stara ženica in spregovorila. Gaia se je ustrašila, vendar ji je prisluhnila, saj jo je zanimalo, kaj ji bo povedala. Ženica je začela: ”Draga Gaia, tebi ni bilo naklonjeno toliko sreče kot lepote. Kmalu boš razbila mamino ogledalce in čakalo te bo šest dni in šest noči nesreče. Če ne boš dovolj pazila, se ti lahko zgodijo grozne reči. Usoda je v tvojih rokah. ”To je izgovorila in nato izginila. Gaia je bila prestrašena, zato se je odpravila domov in si cel čas pripovedovala, da si je to le domišljala. Isti prizor je videla ponoči v sanjah. Govorila si je, da ima le privide, vendar se je že v naslednjih nekaj dneh zgodilo prav napovedano. Princesa Gaia je bila ravno v gozdu, na svetli ogromni jasi, kjer je nabirala jagode in kot že tolikokrat, je imela s seboj mamino ogledalo. Ko se je sklonila, da bi nabrala jagode, ji je ogledalo padlo iz žepa na tla in se razbilo. Princesa Gaia je padla na kolena in začela bridko jokati. Prijela je ogledalo v roke ter se istočasno porezala s steklom. To ogledalo je bilo edini spomin na njeno pokojno mati! Tisti trenutek pa je v daljavi spet zagledala staro ženico. Ta je spregovorila: ”Povedala sem ti, kaj se bo zgodilo, ti pa nisi poslušala, ter si si dopovedovala, da sem le prikazen. Vendar nisem, čisto resnična sem. Zdaj se pričenja tvojih šest dni in šest noči nesreče. Pazi nase.” Nato pa je spet izginila. Princesa Gaia je vstala, si pomela oči, zajahala konja in odjezdila domov. Doma je razbito ogledalo pospravila v predal in se odločila, da se bo malo razvedrila. Začela je slikati na eno izmed velikih platen, zraven pa si je pela priljubljeno pesem. Kmalu je postala lačna, zato je odšla v kuhinjo, da bi pojedla tiste jagode, ki jih je prej nabrala v gozdu. V kuhinji je jagode oprala in zagrizla v prvo. V tistem trenutku pa se je zgrudila po tleh, saj je izgubila zavest. Čez par ur jo je našla grajska kuharica in takoj poklicala zdravniško pomoč. Odnesli so jo v njeno sobano, ji dali mrzle obkladke in počakali na zdravnika. Ko je ta prišel, je ugotovil, da se je princesa Gaia zastrupila z jagodami in je zdaj tako hudo bolna, da ji grozi smrt.
Ko je bila princesa sama v sobi, se je spet pojavila ženica. ”Vidiš,” je rekla, ”saj sem te opozorila, da bodi previdna! Če hočeš ozdraveti, moraš iti skozi labirint na obrobju gozda, na koncu tega labirinta je ogromno breskovo drevo, tam odtrgati največjo breskev in jo pojesti, tako boš ozdravela.” Nato je, kot ji je bilo že v navadi, izginila, princesa Gaia pa se je oblekla in odjezdila v gozd. Ko je prispela do obrobja gozda, se je odpravila v labirint. Hodila je po ozkih hodnikih, vendar se je že na prvem ovinku soočila s težavo; tam je bila luknja. Dobro, si je rekla, vzela zalet in jo preskočila. Hodila je naprej, in se tam srečala z novo oviro; tam je bil zid. Preplezala ga je, takih ovir pa je imela na poti še kar nekaj. Končno pa je le prispela do konca labirinta in obljubljene breskve. To ogromno drevo je zagledala že od daleč. Polno je bilo sočnih plodov, ki so te kar vabili, da zagrizeš vanje. Čisto na vrhu pa je bila največja, in najbolj sočna breskev. Splezala je po drevesu navzgor in jo odtrgala. Pospravila jo je v žep ter odjezdila domov. Doma je zagrizla v breskev, ter s prvim grižljajem padla v nezavest. Spet so najprej poklicali zdravnika, ki ni vedel, kaj bi lahko bilo narobe. Zdravnik je prišel do zaključka, da je umrla, zato so se vsi začeli pripravljati na pogreb. Vendar pa je princesa Gaia le padla v globok spanec, ter spala točno tri dni in tri noči. Ko se je naposled zbudila na jutro četrtega dne, je bilo celo kraljestvo tako veselo, da je kralj ukazal prirediti ogromno slavje, ki je trajalo pet dni in pol. Po petem dnevu so bili vsi že tako utrujeni, da se niso mogli več veseliti. Jedli so in pili, plesali in peli, se vrteli po dvorani kot nori. Takega veselja v deželi ni bilo že mnogo let.
Tisto noč, ko se je princesa Gaia po slavju odpravljala spat, pa je opazila, da se v predalu nekaj sveti. Stopila je do predalnika, odprla predal in glej no glej, v njem se je svetilo čisto novo, celo ogledalce.