Kamniško-Savinjske Alpe se na zahodu začenjajo pri Žirovnici na Gorenjskem, nato pa potekajo vzporedno s Karavankami čez Dobrčo, Kriško goro in Storžič do Kokre. Tu se dvignejo v svoj najvišji del, ki se na severu tesno stika s Karavankami, na vzhodu pa sega do Dobrovelj nad Vranskim v Celjski kotlini. Najvišja gora je Grintovec (2558 m).
Glavne doline v Kamniško Savinjskih-Alpah so: na zahodu dolina Tržiške Bistrice in dolina Kokre, na jugu dolina Kamniške Bistrice, na vzhodu Savinjska dolina, na severovzhodu Mežiška dolina in na severu dolina Bele.
Reka Tržiška Bistrica izvira nad naseljem Jelendol v Karavankah. Globoka dolina Tržiške Bistrice je zahodni del Kamniško-Savinjskih Alp ločila od Dobrče in Begunjščice. Dolina Bistrice se nato umika proti vzhodu, dokler v svojem povirju pod južnim pobočjem Košute v Karavankah ne dobi smeri zahod-vzhod. Tu je dolina zelo tesna, kar najbolj pride do izraza v slikoviti Dovžanovi soteski.
Dolina Kokre na vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe deli od osrednjih Grintovcev in Krvavčeve skupine. Kokra izvira v treh krakih pod Virnikovim Grintovcem na višini med 1100 in 1300 m v dolini Komatevra v Karavankah, zahodno od Spodnjega Jezerskega. Teče med Storžičem, Grintovcem in Krvavcem.
Dolina Kamniške Bistrice je ledeniška dolina, ki se začne v zatrepih nad planinskim Domom v Kamniški Bistrici, kjer izvira tudi reka z istim imenom. Reka Kamniška Bistrica, levi pritok reke Save, izvira na nadmorski višini 623 m v zatrepnem delu doline Kamniške Bistrice. Znamenitosti v dolini so izvir Kamniške Bistrice, mali izvirek, drugi stalni izvir Kamniške Bistrice, ki dobiva vodo iz pobočja Mošenika oz. izpod grebena Zeleniških špic, soteska Velikega in Malega Predáslja, kjer si je reka izrezala do 35 metrov globoko in ponekod samo do enega metra široko korito, slap Kopišnice in pritok Kamniške Bele.
V osrčju gora, v Logarski dolini, se v slapu Rinka požene na dan reka Savinja, ki povezuje kraje Savinjske doline. Zgornja Savinjska dolina sega od izvira Savinje do Mozirja oz. Letuša. V povirju Savinje na Solčavskem obsega Kamniško-Savinjske Alpe z alpskimi dolinami Matkov in Robanov kot, Logarsko dolino in del Karavank z Olševo. Dolina Savinje se pri Soteski (naselje pri Ljubiji) zoži in preide v Spodnjo Savinjsko dolino, ki jo na zahodu obdajajo Dobroveljska planota, na severu nizka Ponikovska planota, na jugu severni rob Posavskega hribovja, na vzhodu pa prehaja v nizko gričevje.
Mežiška dolina je pokrajina ob reki Meži na Koroškem. V zgornjem delu je z Olševo in Peco vrezana med vzhodne Karavanke, z Raduho in Smrekovcem v Savinjske Alpe, v spodnjem delu pa se dotika vznožja Pohorja.
Dolina Bele in Podjuna geografsko spadata k vzhodnemu delu avstrijske zvezne dežele Koroške. Ozka in redko poseljena dolina potoka Bela preseka severno karavanško verigo med Ojstrico in Peco in se zajeda globoko na jug pod Kamniško-Savinjske Alpe v dolino Belske Kočne, kar omogoča naravni prehod iz Podjune čez Jezerski vrh.
Globoko zarezani dolini Kokre in Savinje Kamniško-Savinjske Alpe delita v 3 dele: storžiško skupino, osrednji del ali grintovško skupino in vzhodno raduško skupino.
Storžiška skupina ima jasno začrtane meje skoraj z vseh strani, razen na severni strani proti Karavankam. Najvišji vrh te skupine je Storžič, na glavnem grebenu pa si od zahoda proti vzhodu sledijo Kriška gora, Tolsti vrh, Storžič, Mali Grintovec, Srednji vrh in Zaplata.
Osrednji del ali grintovška skupina z najvišjim vrhom Grintovcem sledi od levega brega Kokre do sotočja z Jezernico in do Ravenske Kočne ter Jenkove planine. Od Jenkove planine sledijo grebeni Male in Velike Babe ter Ledinskega vrha do Jezerskega sedla in nato naprej do Okrešlja in na Kamniško sedlo v dolino Kamniške Bistrice. Pri Jezerskem in Savinjskem sedlu so zatrepi treh gorskih dolin Belske Kočne, Matkovega kota in Logarske doline. Med Belsko Kočno in Matkovim kotom poteka severovzhodno gorska veriga od Mrzle gore, Matkove kope do Pavličevih sten. Na južnem delu grintovške skupine se dviga razgibani svet Kompotele, Mokrice, Košutne, Zvoha in Krvavca, ki se na skrajnem jugu nad Ljubljansko kotlino zaključi s travnatim grebenom Kamniškega vrha.
Najvišji vrh vzhodne raduške skupine je Planjava. V smeri od zahoda proti vzhodu si sledijo Okrešelj, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Lučka baba in Ojstrica, ki skupaj s Planjavo tvori glavni del ozadja Logarske doline; severno od Ojstrice se dviga Krofička. Na planoti Korošica pod Ojstrico ležijo neizraziti vrhovi Dleskovške planote in prelaz Presedljaj, južno od njega pa vrhova Konj in Rzenik. Na prostrani planoti Velike planine se strmine omilijo in sleme se nadaljuje na Kranjsko reber, kjer se razcepi. Po savinjski strani se vleče proti Rogatcu, južnejši krak pa prek Menine planine do Dobrovelj. Med skupinama Kalškega grebena in Velike planine je vrezana dolina Kamniške Bistrice, ki predstavlja vrata v pogorje z južne strani.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1993.
Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, Ljubljana 2003.
Reka Tržiška Bistrica izvira nad naseljem Jelendol v Karavankah. Globoka dolina Tržiške Bistrice je zahodni del Kamniško-Savinjskih Alp ločila od Dobrče in Begunjščice. Dolina Bistrice se nato umika proti vzhodu, dokler v svojem povirju pod južnim pobočjem Košute v Karavankah ne dobi smeri zahod-vzhod. Tu je dolina zelo tesna, kar najbolj pride do izraza v slikoviti Dovžanovi soteski.
Dolina Kokre na vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe deli od osrednjih Grintovcev in Krvavčeve skupine. Kokra izvira v treh krakih pod Virnikovim Grintovcem na višini med 1100 in 1300 m v dolini Komatevra v Karavankah, zahodno od Spodnjega Jezerskega. Teče med Storžičem, Grintovcem in Krvavcem.
Dolina Kamniške Bistrice je ledeniška dolina, ki se začne v zatrepih nad planinskim Domom v Kamniški Bistrici, kjer izvira tudi reka z istim imenom. Reka Kamniška Bistrica, levi pritok reke Save, izvira na nadmorski višini 623 m v zatrepnem delu doline Kamniške Bistrice. Znamenitosti v dolini so izvir Kamniške Bistrice, mali izvirek, drugi stalni izvir Kamniške Bistrice, ki dobiva vodo iz pobočja Mošenika oz. izpod grebena Zeleniških špic, soteska Velikega in Malega Predáslja, kjer si je reka izrezala do 35 metrov globoko in ponekod samo do enega metra široko korito, slap Kopišnice in pritok Kamniške Bele.
V osrčju gora, v Logarski dolini, se v slapu Rinka požene na dan reka Savinja, ki povezuje kraje Savinjske doline. Zgornja Savinjska dolina sega od izvira Savinje do Mozirja oz. Letuša. V povirju Savinje na Solčavskem obsega Kamniško-Savinjske Alpe z alpskimi dolinami Matkov in Robanov kot, Logarsko dolino in del Karavank z Olševo. Dolina Savinje se pri Soteski (naselje pri Ljubiji) zoži in preide v Spodnjo Savinjsko dolino, ki jo na zahodu obdajajo Dobroveljska planota, na severu nizka Ponikovska planota, na jugu severni rob Posavskega hribovja, na vzhodu pa prehaja v nizko gričevje.
Mežiška dolina je pokrajina ob reki Meži na Koroškem. V zgornjem delu je z Olševo in Peco vrezana med vzhodne Karavanke, z Raduho in Smrekovcem v Savinjske Alpe, v spodnjem delu pa se dotika vznožja Pohorja.
Dolina Bele in Podjuna geografsko spadata k vzhodnemu delu avstrijske zvezne dežele Koroške. Ozka in redko poseljena dolina potoka Bela preseka severno karavanško verigo med Ojstrico in Peco in se zajeda globoko na jug pod Kamniško-Savinjske Alpe v dolino Belske Kočne, kar omogoča naravni prehod iz Podjune čez Jezerski vrh.
Globoko zarezani dolini Kokre in Savinje Kamniško-Savinjske Alpe delita v 3 dele: storžiško skupino, osrednji del ali grintovško skupino in vzhodno raduško skupino.
Storžiška skupina ima jasno začrtane meje skoraj z vseh strani, razen na severni strani proti Karavankam. Najvišji vrh te skupine je Storžič, na glavnem grebenu pa si od zahoda proti vzhodu sledijo Kriška gora, Tolsti vrh, Storžič, Mali Grintovec, Srednji vrh in Zaplata.
Osrednji del ali grintovška skupina z najvišjim vrhom Grintovcem sledi od levega brega Kokre do sotočja z Jezernico in do Ravenske Kočne ter Jenkove planine. Od Jenkove planine sledijo grebeni Male in Velike Babe ter Ledinskega vrha do Jezerskega sedla in nato naprej do Okrešlja in na Kamniško sedlo v dolino Kamniške Bistrice. Pri Jezerskem in Savinjskem sedlu so zatrepi treh gorskih dolin Belske Kočne, Matkovega kota in Logarske doline. Med Belsko Kočno in Matkovim kotom poteka severovzhodno gorska veriga od Mrzle gore, Matkove kope do Pavličevih sten. Na južnem delu grintovške skupine se dviga razgibani svet Kompotele, Mokrice, Košutne, Zvoha in Krvavca, ki se na skrajnem jugu nad Ljubljansko kotlino zaključi s travnatim grebenom Kamniškega vrha.
Najvišji vrh vzhodne raduške skupine je Planjava. V smeri od zahoda proti vzhodu si sledijo Okrešelj, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Lučka baba in Ojstrica, ki skupaj s Planjavo tvori glavni del ozadja Logarske doline; severno od Ojstrice se dviga Krofička. Na planoti Korošica pod Ojstrico ležijo neizraziti vrhovi Dleskovške planote in prelaz Presedljaj, južno od njega pa vrhova Konj in Rzenik. Na prostrani planoti Velike planine se strmine omilijo in sleme se nadaljuje na Kranjsko reber, kjer se razcepi. Po savinjski strani se vleče proti Rogatcu, južnejši krak pa prek Menine planine do Dobrovelj. Med skupinama Kalškega grebena in Velike planine je vrezana dolina Kamniške Bistrice, ki predstavlja vrata v pogorje z južne strani.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1993.
Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, Ljubljana 2003.