Razvoj podjetja
V Spominskem zborniku Slovenije o Čemažarjevem podjetju preberemo:
»Zavod je bil ustanovljen kmalu po svetovni vojni, obratovati pa je začel leta 1920. Zaradi solidnosti tvrdke, posebno pa še zaradi takratne ugodne gospodarske konjunkture se je podjetje naglo širilo in dobiilo velik krog odjemalcev tudi izven Slovenije. V začetku je imelo podjetje težave s strokovnimi delavci, litografi in pretiskarji, ker domačih moči te stroke še ni bilo. Leta 1927 se je tvrdka preselila v nove prostore v Igriški ulici 6 in si nabavila tudi ofsetni stroj. Leta 1932 je Josip Čemažar uredil še knjigoveznico in kartonažo ter pričel z izdelavo koledarjev v raznih izdajah za vso državo. Bogata izbira navadnih in najfinejših žepnih, namiznih in stenskih koledarjev ter vseh vrst blokov, kakor tudi postavitev najmodernejših strojev za visoki tisk in najnovejšega brzotiskalnega stroja za ofsetni tisk ter dobro organizirana prodajna organizacija so omogočile, da so izdelki podjetja našli najboljši sprejem pri naročnikih širom vse naše države. Čemažarjevi litografski izdelki in koledarji so prav tako znani v Bitolju, Skoplju in Beogradu kakor v Sarajevu, Subotici ali Ljubljani. Sedaj zaposluje podjetje veliko število kvalificiranega in pomožnega litografskega, tiskadskega, knjigoveškega in kartonažnega delavstva ter ima v vseh večjih krajih države svoja zastopstva. Izdeluje v glavnem umetniške plakate, zemljevide, etikete, razno embalažo iz kartona, ovojne papirje, razne reklamne tiskovine v efektni izdelavi, reklamne plakate z vzbočeno površino in podobno. Zaradi okusnosti izdečlkov in solidnih cen je podjetje v vsej državi cenjeno in priljubljeno.«
Litografsko podjetje je sprva delovalo z opremo, ki jo je Čemažar kupil od tiskarja Ludvika Munza v nemškem Neustadtu in katere osnovni element sta predstavljala dva litografska brzotiskalna stroja. V začetku je bil obseg litografskega dela manjši in ga je obvladovalo šest kvalificiranih delavcev, ki so bili, razen enega domačina, vsi tujci.
Postopna rast strokovnega ugleda in naročil je v letu 1927 privedla do selitve litografije v nove prostore in do izpopolnitve njene opreme. Podjetje se je nastanilo v Igriški ulici in si nabavilo prvi stroj za ofsetni tisk. V letu 1935 so uredili lastno knjigoveznico in kartonažo, ki sta bili organizirani na tovarniški proizvodni način ter odprli obrat za izdelovanje koledarjev, ki je sčasoma prerasel v tovarniški obseg. Tako je tik pred drugo svetovno vojno podjetje razpolagalo z dvema litografskima brzotiskalnima strojema, dvema modernima ofsetnima strojema in z več najmodernejšimi pomožnimi stroji na električni pogon, za kar je služilo šestnajst elektromotorjev s skupno 36 konjskimi močmi, ter s popolnoma opremljeno knjigoveznico, kartonažno delavnico in tovarno koledarjev.
Število zaposlenih se je dvignilo na okrog sto dvajset ljudi. Poraba papirja za vse njihove različne proizvode je dosegala tudi do 50 vagonov letno, etikete so tiskali do naklade 5 milijonov kosov, izdelovali so tudi vrečke za semena. Krog odjemalcev je segal preko okvira Slovenije na vso državo in izven, saj je Čemažarjev umetniški zavod za litografijo veljal za eno največjih podjetij svoje stroke pri nas, njegovi izdelki so bili visoke kakovosti. Po koncu druge svetovne vojne se je Čemažarjeva litografija še naprej samostojno razvijala in se kot Umetniški zavod za litografijo reorganizirala v moderen litografsko-tiskarski obrat večjega založniškega podjetja.
Litografija Josipa Čemažarja je tudi v povojnih letih ostala edino samostojno grafično podjetje te vrste v Ljubljani. Po nacionalizaciji se je preimenovala v Umetniški zavod za litografijo in še naprej delovala v tesnih prostorih v Igriški ulici 6. V času upravne povezave z Blaznikovo tiskarno in tipizacije slovenske grafične proizvodnje je v letu 1948 zavod prevzel litografski obrat Blaznikove tiskarne, v letu 1951 pa se je izpopolnil s knjigotiskom nekdanje Partizanske tiskarne. Zavod se je usmeril izključno v litografijo ter opustil oddelka za torbarstvo in kartonažo, slednji je prešel v ljubljansko Kartonažno tovarno.
Tehnična oprema litografije se je v prvem povojnem desetletju modernizirala z zamenjavo dveh starih kamnotiskalnih strojev s po enim večjim in manjšim litografskim tiskalnim strojem novejšega sistema. Podjetje je uvedlo tudi anilinski tisk ter zaposlovalo sto deset ljudi. Tiskali so večbarvne ilustrirane mladinske časopise in nekaj drugega periodičnega tiska, v glavnem pa izdelovali razne pisarniške in embalažne tiskovine, etikete, koledarje in druge merkantilne tiske.
Do večje spremembe je v podjetju prišlo v letu 1958, ko sta se Umetniški zavod za litografijo in podjetje za izdelavo papirne konfekcije Karton pripojila k založniškemu podjetju Mladinska knjiga. Reorganizacija podjetij je bila zasnovana tako, da se glede na prihodnji razvoj grafične dejavnosti uredita specializiran ofsetni tisk z vsemi reprodukcijskimi oddelki in najsodobneje avtomatizi-rana knjigoveznica. Grafični del združenega podjetja je začel odtlej poslovati pod imenom Založniško grafično podjetje Mladinska knjiga, grafična proizvodnja.
Ker v dotedanjih slabih, tesnih in lokacijsko ločenih delovnih prostorih ni bilo mogoče razviti kake večje in tehnološko dobro organizirane proizvodnje, je bila leta 1965 zgrajena nova in moderno projektirana industrijska poslovna stavba za Bežigradom.
Vzporedno z gradnjo novih poslovnih prostorov je potekalo tudi izpopolnjevanje in modernizacija tehnične opremljenosti novih proizvodnih obratov.
ZGP Mladinska knjiga je tiskala mladinske slikanice, ilustrirane mladinske in splošne leksikone, šolske knjige, mladinske revialne tiske, reproducirane umetniške slike, barvne koledarje, razglednice in druge tiskovine, šolske zvezke, pisarniške knjige in papirno konfekcijo. Že od sredine šestdesetih let je bilo podjetje uveljavljeno tudi na tujih tržiščih.
Bibliografija:
– Berčič, B. (1968): Tiskarstvo na Slovenskem : zgodovinski oris. Ljubljana : Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem.
– Litografski zavod Čemažar in drug v službi poslovnega življenja. V: Domači prijatelj, 1931, št. 9/10, Tujski promet, str. 294-295.
– Černe, M. … [et al.]: Mladinska knjiga printing house : published on the occasion of the opening of the new production hall. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1986.
– Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana : Jubilej, 1939, str. 623.
– Tiskarski stroj iz nekdanje tiskarne Mladinska knjiga: pričevalec cvetočega obdobja in grenkega konca. Delo, 27. 3. 2017 (na spletu).
– B. Ti: O Nemcu, ki je želel postati Slovenec – in mu je to celo uspelo. MMC RTV SLO, 3. 6. 2012. (Govora je o Antonu Hajdrihu)
– Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), let. 2, št. 98, 6. 12. 1946, str 1245-1247: Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Objavljen je tudi v Ljudski pravici, 7. 12. 1946. Uradni list FLRJ, SFRJ, SR Slovenije in Uradni list Slovenije do leta 2006 v fizični obliki hrani MKL – Slovanska knjižnica.
– Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 1992 (Viri ; 5).
– https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_%C4%8Cema%C5%BEar.
