Po drugi svetovni vojni je tirna dejavnost doživljala precej vzponov in padcev, zaradi odpiranja novih tovarn v Jugoslaviji v začetku šestdesetih let pa je začelo v TŽV Boris Kidrič primanjkovati dela na tem področju. Zaradi zastarelih stavb in opreme v podjetju ni bilo mogoče izdelovati velikih serij novih tovornih ali potniških vagonov. Pred letom 1960 je bilo izdelanih le malo novih proizvodov. Pred tem letom je bil najbolj odmeven proizvod t. i. Modri vlak, ki ga je naročilo predsedstvo Jugoslavije in se mu je reklo tudi »saloni« ali »plava garnitura«. Z njim je predsednik Josip Broz – Tito potoval po Jugoslaviji in Evropi.
Najbolj značilen proizvod podjetja je bila drezina. Leta 1963 je bila pripravljena tehnična dokumentacija, 1964 pa je bila izdelana prva drezina za prevoz osebja in materiala za delo na progi. V letih 1976–1982 so bile v razvojnem sektorju projektirane nove serije drezin, ki so tvorile celovito paleto tovrstnih tirnih vozil. 1963 je podjetje sklenilo pogodbo za izdelavo 200 zaprtih vagonov WL za Novozelandske železnice, v tem času pa je bila izdelana še tehnična dokumentacija za parno gretje, prototip hladilnega vagona za prevoz krvne plazme idr. Med letoma 1964 in 1970 je bilo izdelanih mnogo novih vozil: plato tovorni vozovi za DDR, hladilniki za Madžarsko, potniški vagoni za Izrael in zaprti tovorni vagoni za Čehoslovaško. Leta 1974 je bila prometu izročena prva doma narejena garnitura fiata, 14 enot tega vlaka je bilo namenjenih italijanskemu podjetju Suzzara-Ferrara. 1979 je bil izdelan »bife«, sestavni del poslovnega vlaka Beograd–Ljubljana. Leta 1979 je začel na progi Maribor–Ljubljana voziti motorni vlak Mercedesove serije 711, t. i. »Zeleni vlak«, ki je bil predelan v TVT Boris Kidrič Maribor. Sestavljen je bil iz salona in bifeja, sprejel pa je 92 potnikov v potniškem oddelku in 5 potnikov v posebnem salonu za poslovne sestanke.
Že od leta 1962 je, vzporedno s tirno dejavnostjo, potekal razvoj vrhnjih gradenj za cestna vozila. Že leta 1961 je bila, v sodelovanju s TAM, izdelana prva vrhnja gradnja za avtobus, namenjen za medmestni in primestni promet, ter vrhnja gradnja za avtomobil za odvoz smeti in fekalij. Proizvajale so se še vrhnje gradnje za avtobuse, hladilnike, polivalnike, fekalce, gasilska vozila in smetiščnike.
Ob ukinitvi remonta parnih lokomotiv je bila leta 1970 podpisana pogodba o licenci in poslovno-tehničnem sodelovanju pri izdelavi toplovodnih kotlov s podjetjem STADLER iz Neu-Ulma v Nemčiji. Prvi izdelani kotli so bili z bojlerjem ali brez njega, kuriti pa jih je bilo moč z oljem, plinom ali trdim gorivom in so bili ustrezni za stanovanjske objekt ali manjše bloke. Leta 1971 se je začela proizvodnja Z-kotlov – specialnih kotlov na tekoča in plinasta goriva, leta 1973 se je pričela proizvodnja prvih toplovodnih kotlov z vakuumsko emajliranim bojlerjem. Leta 1974 se je pričela proizvodnja dvokuriščnih toplovodnih kotlov BD, ki jih je bilo mogoče kuriti s trdim gorivom in s tekočim oz. plinastim gorivom.
TOBI
Začetek proizvodnje sega v leto 1928, ko so bile delavnice v poslopju nekdanjega mlina. Do druge svetovne vojne je podjetje izdelovalo črne pločevinaste štedilnike, dimne cevi, zidane štedilnike in gradbeno okovje. Po osvoboditvi se je proizvodnja razširila na izdelavo gradbenega okovja in naprav za ogrevanje. V letu 1948 je bil izdelan prvi emajlirani štedilnik na trdo gorivo, leta 1954 pa prvi emajlirani električni štedilnik. Leta 1955 se je podjetje preimenovalo v Tovarna termoelektričnih proizvodov TOBI Bistrica. Tega leta se je začela proizvodnja absorpcijskih hladilnikov. V TOBI-ju je bil izdelan prvi tak hladilnik v Jugoslaviji, kmalu pa se je začela tudi proizvodnja kompresorskih hladilnikov. Kasneje se je proizvodni program razširil še na naprave za ogrevanje, hlajenje in klimatizacijo. Od leta 1981 je TOBI deloval v sklopu TVT Boris Kidrič Maribor kot TOZD Proizvodnja naprav za ogrevanje in klimatizacijo.
