Sestava občinskega sveta je torej županu in njegovim projektom relativno ustrezala. Primarnega pomena pa je bila ureditev prihodkov v občinski proračun. Pri tem govorimo predvsem o zahtevi občine do industrije, predvsem do Bombažne predilnice in tkalnice Tržič, t. i. predilnice, ki je zaposlovala prek 1000 delavcev. Občina je tovarno opozarjala, da ji nalaga predilniško delavstvo s svojimi družinami znatna bremena in stroške, pri tem pa naj bi v občinski proračun prispevala premalo (Mohorič, 1960,str. 133). Na odnose s predilnico je župan Lončar večkrat opozarjal (Jutro, 18. 7. 1924, str. 3).
Ukrepati je začel po tem, ko je tovarna sprožila postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo hidroelektrarne na Ravnah pri Tržiču, za katerega so prošnjo vložili že leta 1912. Načrte za izkoriščanje vodne energije je tokrat priložila tudi občina in si s tem ustvarila dobro pogajalsko izhodišče (Petek, Roblek, 1985, str. 45). Po žilavem odporu župana je umaknila svoje načrte, a dosegla obveze predilnice, da bo odstopila gradbeno parcelo za ljudsko šolo, nadzidala poslopje meščanske šole (današnji Balos 4), občini po potrebi dajala vodo iz lastnih vrelcev, poskrbela za generalno popravilo tržiškega vodovoda in v občinski proračun letno prispevala določeno vsoto denarja (Petek, Roblek, 1985, str. 46). Do konca 20. let je občina za nadaljnje prispevke tovarne v proračun poskrbela še s prisojenim hišno-najemniškim davkom delavskih stanovanj in s pogojevanjem izdaje občinskega dovoljenja za gradnjo daljnovoda čez občinsko ozemlje (Petek, Roblek, 1985, str. 49). Tako je npr. leta 1928 predilnica z dotacijami pokrila blizu polovice letnega mestnega proračuna (Jutro, 28. 12. 1927, str. 2).
Po dolgotrajni borbi je torej župan določene obveze do občine s strani tovarne dosegel. Prvi večji občinski investicijski projekt je predstavljalo povečanje šolskih prostorov na današnjem Balosu 4. Poleg omenjenega prispevka Bombažne predilnice in tkalnice so finančne obveznosti za nadzidavo poleg tržiške prispevale tudi takratne okoliške občine Križe, Kovor, Sv. Ana in Sv. Katarina (Lajovic, 1929, str. 6-7). V letu 1922/23 je imela šola tako 5 učilnic, ki so jih uporabljali za 7 razredov, urejena je bila tudi šolska kuhinja. Šola je dobila risalnico, fizikalno sobo in kopališče, v telovadnici pa zložljiv oder za šolske prireditve (Mohorič, 1965, str. 386).
Zgoraj omenjeni izdatki za zdravstvo so bili namenjeni v prvi vrsti urejanju zaskrbljujoče visoke smrtnosti novorojencev, ki je presegala slovensko povprečje za 100 % (Mohorič, 1965, str. 386). Tu je veliko požrtvovalnega dela storila dr. Tekla Kenk-Pance, ki je bila leta 1926 imenovana za okrožno zdravnico v zdravstveni občini Tržič-trg ( Jutro, 5. 5. 1926, str. 3). Kot opremo za dečji dom je občina leta 1927 prejela leseno stavbo, v kateri je kasneje odprla Zdravstveni dom z urejenim kopališčem z desetimi prhami in kopalno kadjo ter centralno kurjavo. V njem je bila posvetovalnica za matere in otroški dispanzer. Stroške ureditve sta si delila Higienski zavod in Občina Tržič (Jutro, 5. 5. 1926, str. 3).
Zdravstveni dom je začel delovati leta 1929 (Jutro, 2. 6. 1929, str. 6). Z začetkom šolskega leta je v domu začela delovati tudi dijaška poliklinika ( Jutro, 12. 10. 1929, str. 3). Pod njo so spadale vse osnovne, obrtno-nadaljevalna šola tržiškega sodnega okraja in tržiška meščanska šola, skupaj okoli 1000 šoloobveznih otrok. Posebno težavo je v Tržiču predstavljala tudi tuberkuloza. Na pobudo Protituberkulozne lige v Ljubljani so v Tržiču leta 1930 organizirali predavanja, kjer sta Pavel in Tekla Pance predstavila stanje te bolezni v Tržiču, ki je prav tako izhajala iz stanovanjske problematike (Jutro, 14. 5. 1930, str. 3 in 12. 10. 1929, str. 3).
Tudi to je občina urejala po svojih močeh (Jutro, 3. 10. 1926, str. 13). Interesenti za gradnjo so dobili brezplačni prostor, iz občinskih gozdov so po najnižji ceni dobili les, prav tako jim je občina na svoje stroške do hiše napeljala vodovod (Jutro, 22. 7. 1927, str. 5).
Povpraševanje po delovni sili in s tem povezana prirast prebivalstva je od občine terjala tudi ureditev oskrbe z živili. Urejanje klavniškega obrata na Ravnah se je odvijalo skozi vso dobo županovanja Ivana Lončarja, vprašanje skupnih klavniških naprav v Tržiču pa je bilo aktualno že prej in tudi kasneje. Leta 1921 se je vgradila hladilnica na amonijakov plin, pralnica, čistilnica in hlevi, z letom 1928 so uredili še jarek za izpiranje (Mohorič, 1965, str. 281). Šlo je za precejšnje in tvegane finančne investicije, o katerih so poročali v medijih. »Najame se posojilo 150.000 Din pri Kranjski mestni hranilnici po 8 % za popravo klavnice in napravo hladilnice v klavnici. Velikanske vsote požira ta klavnica, prebivalstvu pa ne nudi nobene koristi … Za to posojilo pa mora občina zastaviti obč. doklade ali pa kakšno drugo posestvo.« (Slovenec, 4. 10. 1925, str. 5). Svojemu namenu je bila klavnica izročena leta 1926 (Jutro, 26. 5. 1926, str. 13), kritično komentiranje medijev nas opozori na pomembnost projekta (Slovenec, 2. 8. 1925, str. 5). Časnik Jutro je opravičeval stroške in navajal dobre rezultate obrata v letu 1926 (Jutro, 15. 6. 1927, str. 5). Obenem so v mestu začele z obratovanjem nove mesnice, stare pa so se posodabljale, da so ustrezale zdravstvenim predpisom (Slovenec, 8. 10. 1926, str. 5.; Jutro, 15. 7. 1926, str. 5).
Ureditev klavniških obratov na Ravnah, ki se je končala v letu 1928 (Mohorič, 1965, str. 281), je bila pomemben projekt občine v času županovanja Ivana Lončarja. Kljub dejstvu, da klavnica znatnejših dobičkov ni ustvarjala (Mohorič, 1965, str. 281), se je z njeno uporabo začelo dosledno upoštevati določila klavniškega regulativa (Mohorič, 1965, str. 281).
Z urejanjem infrastrukture je povezana tudi »kaldrminska akcija« župana Lončarja, ki jo je izvedel leta 1926, po tem ko je Ministrstvo za finance izdalo dekret o ukinitvi davčnih uradov, kar je veljalo tudi za Tržič. To je bil močan udarec predvsem za tržiško industrijo, zaradi česar je Lončar odpotoval v Beograd in osebno interveniral s pomočjo dr. Gregorja Žerjava. Uspešno, saj je minister Perić brzojavno preklical ukinitev za Tržič (Jutro, 26. 10. 1926, str. 4). Podobne intervencije je Lončar izvedel tudi za sodišče in bolniško blagajno ( Jutro, 22. 12. 1926, str. 3). Kot je razvidno iz njegove izjave za Jutro, je stroške potovanja in dela pri tem izstavil tržiškim industrialcem, kar so ti zavrnili. Ob tej priliki je Slovenec poročal, da gredo za uspeh te akcije zasluge slovenskemu politiku v Beogradu, članu stranke SLS, dr. Antonu Korošcu (Slovenec, 31. 10. 1926, str. 5). Spet so prišla na dan nesoglasja med županom in lastniki tovarn. Je pa ob uspešni intervenciji Lončar spretno pridobil sredstva za občinsko blagajno. »Za pot v Beograd in intervencijo sem predložil račun v znesku 25.000 Din, od katerih je bilo namenjenih in tudi izplačanih za podpore brezposelnih 15.000 dinarjev, ostalih 10.000 Din pa sem si zaračunal za stroške in za zamudo časa. S tem, da so gg. industrijci likvidirali moj račun, je bila stvar zame končana. Ni bila pa končana zanje, ki skušajo napraviti iz tega celo afero in mi izpodkopati zaupanje in ugled doma, kakor tudi v Ljubljani in Beogradu.« (Jutro, 4. 10. 1926, str. 3).
Poleg koristi za industrijo je občina preklic spretno izkoristila, saj je s carinarnico v Tržiču ostala tudi kaldrmina, taksa, ki so jo pobirale carinarnice za uvoženo blago. Stekala se je v »upravo fondova« v Beogradu in se je lahko uporabljala mdr. za tlakovanje in vzdrževanje cest, ki so vodile k carinarnici in carinskemu skladišču (Friš, 2018, str. 127). Leta 1926 je občina tako priložila načrte za popravilo in ureditev ceste na Kolodvor (danes Cesta Ste Marie aux Mines), kar se je z nakazilom iz strani finančnega ministrstva in odobritvijo načrtov tudi začelo izvrševati. Ob cesti so napravili še betonsko ograjo s primerno osvetljavo in »razne olepšave, da bo imel tujec lep vtis, ko bo po cesti stopal v Tržič.« (Jutro, 22. 7. 1927, str. 5).
V sklopu te ceste se je v letu 1932 obnovil tudi most čez Tržiško Bistrico. V tem času so se že močno čutili vplivi gospodarske krize in je bilo občinskem svetu napovedano skrajno varčevanje, brezposelnost v občini je znašala 16 % (Jutro, 14. 4. 1932, str. 3). Zasluge za izgradnjo mostu Jutro pripisuje, poleg Lončarju, še takratnemu ministru za javne zgradbe, dr. Albertu Kramerju (Jutro, 9. 9. 1932, str. 4).