Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika v svojih bogatih rokopisnih fondih skrbno čuva zaklade naše pisne kulturne dediščine, ki so neprecenljive vrednosti ter dokaz naše identitete in kulturne zgodovine. Dragoceno rokopisno gradivo pisatelja Franca Ksaverja Meška je zbral urednik njegovih Izbranih del Viktor Smolej.
Gradivo, ki ga hrani knjižnica, dopolnjuje Meškovo literarno zapuščino in korespondenco, ki jo hranijo različne ustanove ter verjetno tudi zasebniki po Sloveniji. Precej rokopisnega gradiva in pisem hranijo Pokrajinski arhiv Maribor, rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in Sokličev muzej v Slovenj Gradcu.
Mohorjeva družba je ob Meškovi osemdesetletnici sklenila počastiti visok jubilej pisatelja, ki je s to založbo sodeloval vrsto let, že od leta 1898 ter ji ostal zvest do konca. Po izdaji izbranih Meškovih pesmi, leta 1945 v knjižici »Iz srca in sveta«, so želeli izdati izbor njegovih proznih in dramskih spisov v obliki Izbranih del. Izbrane mladinske zgodbe pa so izšle leta 1957 v zbirki »Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino«.
Profesor Viktor Smolej, ki je bil imenovan za urednika Izbranih del, je kar nekaj let požrtvovalno zbiral do tedaj razpršeno Meškovo literarno delo. Njegovi literarni prispevki so bili objavljeni po mnogih časnikih, časopisih, knjigah in zbirkah, ni pa bilo izdaje, ki bi v zaokroženi obliki prikazala pisateljev literarni opus. Viktor Smolej je neutrudno iskal vsa objavljena ter neobjavljena dela, si dopisoval z Meškovimi sodobniki in prijatelji, brskal po arhivih, ki hranijo pisateljevo korespondenco. V največjo pomoč, pa mu je bil pisatelj sam, ki je z veliko potrpežljivostjo in ustrežljivostjo v pismih odgovarjal na mnoga vprašanja, na katera je mogel odgovoriti le on sam. Prof. Smolej je želel v Meškovem delu odkriti tudi resnične dogodke, pobude in osebe, ki jih je pisatelj črpal iz svojega življenja ter jih prepletal v svojih literarnih delih.
Prva knjiga Izbranih del je izšla v letu pisateljevega jubileja (1954), ostale štiri pa v naslednjih letih (1954–60). Izbrana dela prinašajo najboljše Meškove literarne stvaritve v prozni in dramski obliki, v ‘Opombah’ pa obilico dragocenega gradiva, ki osvetljuje slovensko literarno zgodovino prve polovice 20. stoletja.
Malo pred smrtjo dr. Franca Sušnika je Viktor Smolej ob obisku takratne Študijske knjižnice na Ravnah razkril prof. Mrdavšiču namero, da knjižnici izroči gradivo, ki ga je zbral ob urejanju Izbranega dela in se nanaša na pisatelja Ksaverja Meška. V poročilu o pridobivanju gradiva o Mešku lahko beremo, da je prof. Mrdavšič, kot predstavnik knjižnice takoj izrazil interes, da knjižnica odkupi ponujeno gradivo. Naknadno je prof. Smolej ponudil tudi izvirne izdaje Meškovih del s pisateljevim podpisom in posvetilom. Dne 12. februarja 1981 je prof. Andrej Rozman knjižnici izročil tri škatle neurejenega gradiva, ki se navezuje na pisatelja Ksaverja Meška. V spremnem pismu je prof. Smolej zapisal:
»Po osebni in pismeni ponudbi, da odstopim gradivo, ki ga imam od Ksaverja Meška in o njem, s tem izpolnjujem svojo ponudbo in obljubo…Večinoma izvira – v moji lasti – iz let, ko sem za MD urejeval Meškovo Izbrano delo, precej pa je gradiva, ki se mi je nabralo ob prirejanju Meškovih knjig pri MD in Mladinski knjigi. Vse je iz let po osvoboditvi 1945. Razen ob urejanju Meškovih spisov v različnih oblikah (gre za tisk), sem svoje posebno zanimanje Mešku posvetil tudi s svojo publicistiko, literarnozgodovinsko obravnavo, predavateljsko dejavnostjo ipd. Ob vsem tem mnogovrstnem delu ali vsaj zanimanju za Meška govori dalje gradivo, ki je s svojo popularizacijsko namembnostjo dopolnílo mojega znanstvenega ukvarjanja s pisateljem. Delne obdelave posameznih vprašanj Meškovega dela in življenja nočejo skriti moje osebne želje in volje, da bi poskusil o Mešku napisati monografijo. To je bila želja založnice MD, to je bila – in je – potreba slovenske slovstvene zgodovine. Vendar ob svojem sedanjem telesnem stanju in čustvenem razpoloženju nimam toliko vere vase, da bi v bližnji prihodnosti mogel napisati želeno monografijo…«
Ravnatelj prof. Mrdavšič mu je v zahvalnem pismu odgovoril: »Z gradivom, ki ste nam ga poslali, ste pomembno obogatili domoznansko zbirko Koroške osrednje knjižnice …Zavedamo se velike materialne vrednosti poslanega gradiva, še bolj pa tiste neprecenljive pomembnosti, ki ste jo gradivu dodali vi s svojim dolgoletnim znanstvenim delom in njegovimi rezultati…«
Obsežno gradivo, ki ga je prof. Smolej odstopil knjižnici je bilo povsem neurejeno. Strokovni delavci v knjižnici zaradi obilice rednega dela niso zmogli gradiva urediti tako hitro, kot bi tudi sami želeli. V letu 1984 so bili izdelani temeljni seznami knjig in drugega gradiva ter poslani darovalcu v vednost. Leta 1986 je Viktor Smolej podaril knjižnici še drugi del zapuščine, ki se nanaša na Fr. Ksaverja Meška, le da je tokrat gradivo že sam uredil v vsebinske sklope.
Želja prof. Smoleja in prof. Mrdavšiča je bila, da bi se izdelala specialna bibliografija tega gradiva, ki bi se objavila v Koroškem fužinarju. V letu 2001 je bil dokončan podroben popis zapuščine Viktorja Smoleja. Gradivo je skladno s popisom urejeno v petnajstih arhivskih škatlah. Najdragocenejši del predstavlja zbirka korespondence (1200 pisem). Po številu izstopajo pisma Ksaverja Meška prijatelju duhovniku Franju Neubauerju (64 pisem iz obdobja 1906–1953), Meškova pisma Viktorju Smoleju (138 pisem iz obdobja 1950–1963) in Smolejeva pisma Mešku (96 pisem iz obdobja 1953–1963). Zanimiva je tudi korespondenca med Jakobom Sokličem in Viktorjem Smolejem (24 pisem Jakoba Sokliča prof. Smoleju in 43 Smolejevih pisem Sokliču). Nasploh med avtorji in naslovniki pisem najdemo veliko znanih imen iz slovenske kulturne zgodovine, skoraj vsa pa se po vsebini navezujejo na pisatelja Meška. Kot poseben sklop pisem omenjam še številčno precej obsežna pisma in dopisnice pisatelja Meška prijatelju duhovniku Ferdu Lovrincu , za katera pa ni razvidno ali spadajo v okvir zapuščine Viktorja Smoleja ali pa so prišla v knjižnico po drugi poti.
Dragoceni so originalni rokopisi Meškovih literarnih del (32 enot). Tu so rokopisi literarnih del Koroška bol, Pri Hrastovih in Križev pot. Dodane so še fotokopije treh originalnih rokopisov: Pod topovi, V četniškem ujetništvu in Križev pot. Ti trije rokopisi so bili prvotno v sklopu gradiva, ki ga je Viktor Smolej namenil knjižnici, a so bili v začetku leta 1984 na prošnjo Viktorja Smoleja vrnjeni. Kot nekdanji odbornik Mohorjeve družbe in urednik Meškovega Izbranega dela je želel te rokopise uvrstiti v takrat snujočo se »Bibliotheco mohoriano«, muzej Mohorjeve družbe, ki bi deloval v okviru muzeja krščanstva na Slovenskem.
Ostalo gradivo, ki je urejeno v 273 obsežnejših enot, predstavljajo razni izpiski Viktorja Smoleja: izpiski literarnih kritik, izpiski iz korespondence, razne rokopisne opombe, izrezki iz časopisja in članki o pisatelju Mešku, tipkopisi Meškovih del ter starejše izdaje z rokopisnimi popravki pisatelja… Drugi del zapuščine, ki je prišel v knjižnico leta 1986, pa se navezuje na prevajalca Meškovih del v češčino, Vojtĕcha Mĕrka in Antoša Horsaka.
Poseben del fonda predstavljajo originalne podpisane izdaje Meškovih del ter fotografsko gradivo o pisatelju: različni portreti, življenjske postaje, kraji kjer je služboval, fotografije iz zadnjih let njegovega življenja na Selah pri Slovenj Gradcu in prijateljev in znancev, ki so pisatelja tam obiskali… V veliko pomoč pri zbiranju fotografskega gradiva je bil prof. Smoleju slovenjgraški župnik in dekan Jakob Soklič, ki je bil velik Meškov prijatelj.
Popis gradiva o pisatelju Francu Ksaverju Mešku je pregledno urejen ter na voljo morebitnim raziskovalcem Meškove literarne zapuščine. Na tem mestu ne morem mimo želje prof. Smoleja, da bi o Meškovem življenju in delu napisal študijo oz. monografijo. Ko je predal svoje dragoceno gradivo naši knjižnici je v pismu napisal: »Gradivo, ki ga pošiljam, bodi na voljo interesentom, ki bi se ukvarjali z Meškovim življenjem in delom.« Žal še do danes dejansko ni bila napisana celotna Meškova bibliografija, niti literatura o njem. Bibliografija Antona Ovna iz leta 1934 je zaradi časa nastanka nepopolna in nezanesljiva. Jakob Emeršič je v zborniku, ki je izšel pred desetimi leti ob pisateljevi 120-letnici rojstva in 30-letnici smrti, objavil bibliografski pregled Meškovih samostojnih del in prevodov, za katerega pa je tudi sam zapisal, da je »le skromen začetek dela, ki bi ga bilo potrebno opraviti, če bi hoteli spoznati vso bogastvo danes precej zanemarjenega Meškovega opusa.«
Na bo tudi ta prispevek apel literarnim zgodovinarjem, da bi se pomočjo danih virov lotili monografske študije o pisatelju, ki je s svojim literarnim delom postal eden najvidnejših sodobnikov slovenske Moderne.
Simona Vončina