Delovanje Rudolfa Maistra ni ozko vezano na njegovo profesionalno vojaško kariero, ampak ga poznamo tudi kot strastnega ljubitelja knjig in lastnika ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem, katere izgradnja se je pričela 1912 v Ljubljani, dosegla svojo temeljno ureditev v Maistrovem mariborskem obdobju, preživela selitve v času druge svetovne vojne in premestitve po njej ter končno našla svojo postavitev v prostoru Maistrove knjižnice v UKM.
Rudolf Maister – Vojanov (29. marec 1874, Kamnik – 26. julij 1934, Unec) je bil general, borec za severno mejo, hkrati pa tudi umetnik: pesnik in slikar in predvsem bibliofil. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Rod Maistrov izhaja s Ptuja. Očetu Francu Maistru so se v zakonu s Frančiško Tomšič rodili trije sinovi: Artur, Ernest in Rudolf. Družina se je zaradi očetove službe pogosto selila, najprej v Kamnik, zatem v Mengeš in leta 1883 v Kranj, kjer je oče umrl, kasneje pa tudi brata. Rudolf je osnovno šolo obiskoval v Mengšu in v Kranju, kjer se je vpisal na nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, vendar jo je leta 1892 zapustil in se vpisal v domobransko kadetnico na Dunaju ter jo dve leti zatem končal. Leta 1905 se je poročil z Marijo Stergar, s katero sta živela v Mariboru. Rodila sta se jima sinova Hrvoj in Borut. Leta 1923 je bil Rudolf Maister upokojen kot divizijski general. Od tedaj je več časa preživel na Zavrhu v Slovenskih goricah in na Uncu, kjer je 26. julija 1934 umrl. Z vsemi častmi so ga pokopali na mariborskem pokopališču na Pobrežju. Maistrov največji prispevek k nacionalni kulturni zgodovini predstavlja njegovo bibliofilsko delovanje. Maister je bil strasten ljubitelj knjig in lastnik „ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem,“ kakor je o njej leta 1934 zapisal Janko Glazer. Glazerjeva pohvalna ocena se nanaša tudi na lepo in skrbno opremo knjižnice, saj jo je v letih 1930 do 1935 strokovno urejala prof. Silva Trdina, ki je bogato knjižno zbirko oblikovala po bibliotekarskih načelih. Maister je osebno knjižnico sistematično dograjeval vse do svoje smrti, po njej so jo dopolnjevali dediči. Usoda knjižnice je bila po Maistrovi smrti in v obdobju druge svetovne vojne burna. Po vojni je bila knjižnica prepeljana v prostore Pokrajinskega muzeja Maribor in kasneje v Univerzitetno knjižnico. V primeru knjižne zapuščine generala Rudolfa Maistra, hranjene v Univerzitetni knjižnici Maribor, gre za celovito knjižno zapuščino osebne knjižne zbirke Maistrove knjižnice– Maistriane, ki je od leta 1998, od podpisa darilne pogodbe z dediči generala Maistra, v lasti Univerzitetne knjižnice Maribor. 5.945 enot knjižničnega gradiva danes tvori posebno zbirko, oddvojeno od rednega knjižničnega fonda in hranjeno v posebej prirejenem prostoru Maistrove knjižnice.