Sanke so eden od zanimivih rekvizitov, ki je prešel preobrazbo od praktičnegatransportnega predmeta ljudske kulture v razvedrilni in športni pripomoček. Vzačetku 20. stoletja je sankanje postalo zelo priljubljeno razvedrilo meščanstva inbilo zelo kratek čas gotovo prvi med zimskimi športi.
Glavni problem sankanja kot nekoč razširjenega razvedrila odraslih je bilo njegovo stalno omejevanje in problemi s prostorom njegovega izvajanja. Nekaj nezgod je omejevanju potem le še prililo olja na ogenj. Cestno-policijski redi naših mest so prepovedovali sankanje praktično povsod, le tam ne, kjer je bil prostor namenjen posebej sankanju.
Sankanje je zaradi takih določil posledično postalo bolj kot ne le še otroško vreščanje ob spuščanju po bližnji domači klančini. Odrasli sankači so se nad stalnim omejevanjem seveda hudovali, posebej takrat ko za take prepovedi niso našli razumnega razloga. V začetku decembra 1921 so se tako na primer celjski sankači, ki so se zbrali na Jožefovem hribu, bili besno prisiljeni odpovedati svojemu razvedrilu: »… vsled protesta misjonarjev in menda raznih tercijalk pri okr. glavarstvu v Celju se je ta dan nakrat pojavila policija in – dasi nerada – vsled ukaza zabranila veselje sportnikom. Na vprašanje, kje je dovoljeno sankanje, je stražnik izjavil, da nikjer v Celju in okolici. Začudeno so se sportniki ozrli na vesele okoliške griče, ki jih menda hočejo spremeniti v same misjonarske puščave. Kako pride prebivalstvo do tega, da se mu odvzame možnost za izvrševanje enega najbolj zdravih sportov? /…/ Nimamo nič proti temu, če se prepove sankanje po poteh, da bi bilo prepovedano tudi po travnikih, pa se nam zdi malo prebirokratično.« Zdi pa se, kot da Celju sankanje niti v času njegovega največjega razcveta v prvem desetletju 20. stoletja ni bilo usojeno postati paradni šport. Zelo ga je vzelo na piko posebej slovensko časopisje, saj so se ga posebej radi oprijemali celjski Nemci. Domovina ga leta 1907 opiše kot nadvse nadležen šport. Nemci naj bi po cesti z Miklavškega hriba vpeljali »za prebivalce tega kraja zelo neprijeten šport sankanja«. Zaradi drajsanja nemških fatalinov naj bi pot postala povsem gladka, kar je zelo motilo domačine, ki so v jutranjem mraku v mesto nosili mleko. Kot je pisal Narodni dnevnik januarja 1909 so bili prav sankači eni od najbolj zagrizenih nemških nacionalistov, ki naj bi s svojimi sankaškimi izleti v okolico provocirali Slovence. Sankači – med njimi »celo ‘fine’ ženske in razni uradniki« – naj bi predrzno »tulili heil, nieder mit den Windischen, aufbiks slovenske svinje…,« a se jim menda nič ni zgodilo. Sankaška radost
