O dolgoletnih prizadevanjih Novega mesta za izgradnjo prizidka h Knjižnici Mirana Jarca piše avtor arhitekturne rešitve, Marko Mušič (2002: 62), ki kot prelomno letnico za pričetek reševanja vse bolj perečih prostorskih stisk knjižnice omenja leto 1978. Tega leta so zahvaljujoč prizadevanjem takratnega predsednika Skupščine občine Novo mesto Marjana Simiča v Novem mestu izvedli številne investicije, od katerih so najbolj znane obnova in nova barvna podoba fasad na Glavnem trgu, izgradnja stavbe Ljubljanske banke in ureditev izteka Kettejevega drevoreda na Seidlovo cesto, izgradnja Muzeja NOB v okviru Dolenjskega muzeja ter prizidka k hotelu Metropol, sočasno pa so izdelali tudi primerjalne študije nekaterih možnih lokacij za gradnjo nove knjižnice. Na koncu so se zaradi kontinuitete delovanja knjižnice na kakovostni in priljubljeni lokaciji ter zadostnih prostih površin za gradnjo odločili za prizidek. Atelje Marko Mušič iz Ljubljane je v letih od 1987 do 1991 izdelal projektno dokumentacijo, temeljni kamen so slovesno položili oktobra 1996 za časa županovanja Francija Koncilije in ob prisotnosti tedanjega ministra za kulturo dr. Janeza Dularja, nato pa ne povsem prenovljeno knjižnico predali v uporabo javnosti februarja 2001.
Arhitekt Marko Mušič se je soočil z zahtevno nalogo, saj je moral na eni strani spoštovati in obenem dopolniti delo svojega očeta, Marjana Mušiča, po drugi strani pa z novogradnjo in prenovo obstoječih objektov slediti potrebam in sodobnim standardom knjižničarske dejavnosti na tem prostoru. Prizidek je postavil na padajoči teren med staro knjižnico in sodiščem in ga kot težko in sklenjeno stavbno gmoto zleknil po tleh. Avtor je umirjenost objekta, ki ga poudarja tudi racionalna členitev fasad z enakomernim ritmom ozkih oken, primerjal z odmaknjenostjo samostanskega miru in značajem študijskega dela v čitalnici. Višinski zagon dobi stavba v zgornjih nadstropjih, ki so po obsegu skromnejši in kar najbolj pomaknjeni k obstoječim stavbam. V centralno zasnovanem in naravno osvetljenem študijskem oddelku knjižnice je mogoče slutiti željo avtorja, da bi javni ulični prostor podaljšal v knjižnico vse do delno pokrite terase s pogledi na Trško goro, Ragov log in reko Krko. V tem delu je izpostavljeno vertikalno jedro kot osrednje komunikacijsko vozlišče knjižnice, ki ga zaključuje okrogli stekleni stolp. Prizidek zaključujeta dva manjša stolpa, ki na prelomih severnega dela obzidja razširjata pritlično etažo konzolno preko terase in se simbolno povezujeta s spominom na nekdanje mestno obzidje (Mušič, Petrov, 1987). Stvaritev arhitekta Marka Mušiča se izraža v monumentalnosti in prostorski dominantnosti stavbnih volumnov ter v ekspresivnem izrazu njihovih fasad. Njegova arhitekturna rešitev je razgibana, polna geometrijskih simbolov in se ne ozira na tradicijo ustaljenih stavbnih in prostorskih redov, ustvarja pa razgiban ritem raznolikih prostorskih doživetij in intimnih kotičkov. Morda tovrstna prostorska pestrost ni najbolj praktična z vidika hranjenja in izposoje knjižničnega gradiva, vsekakor pa je njena kakovost v sledenju sodobnega poslanstva knjižnic kot prostorov druženja, izobraževanja in kulturnega udejstvovanja. Nizozemska nevladna organizacija NAPLE (National Authorities on Public Libraries in Europe) je leta 2009 pripravila izbor najlepših in arhitekturno najbolj izvirnih knjižnic Evrope. V natečaju je sodelovalo trinajst evropskih držav, v končni izbor in predstavitev na spletnem portalu librarybuildings.info pa se je uvrstilo šest slovenskih knjižnic, med njimi tudi Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto (Petančič, 2009).
