Slovenstvo v stiski

Dr. Sernec, kasnejši dolgoletni predsednik čitalnice, je tri desetletja kasneje v svojih spominih zapisal: »Bili so to hudi časi za Slovence in toraj tudi za čitalnico. /…/ Nemci so bili že vsi za se združeni v Kazini, možje iz l. 1862 so ali pomrli ali odišli. Komaj 10 mož stare garde najdemo v teh letih še pri društvu. Društvo se je pridno selilo, iz boljših v slabejša mesta, najdemo ga v Graški ulici v takozvanem ‘Konviktu’, še celo do ‘Hirschenwirta’ so ga potisnili.«

Odbornikom zato ni preostalo drugega, kot da so na občnem zboru leta 1873 čitalnico začasno razpustili. Inventar so prodali, poplačali upnike, knjižnico pa je prevzel v oskrbo dotedanji predsednik Narodne čitalnice dr. Štefan Kočevar.
Odbor Narodne čitalnice je sklenil: »Taista ostane lastnina čitalnice, in njo more vsaki soud porabiti. Tudi obljubi dr. Kočevar vsakemu soudu svoje časnike za čitati prepustiti. Toraj se sklene, da bode čitalnica pri g. ravnatelju svojo bralno sobo imela.«

Čitalnica nato dve leti ni delovala in tudi usoda njene knjižnice ni znana, saj se vse do leta 1880 o knjižnici ni govorilo. Iz poročil je mogoče razbrati le, da so člani društva lahko prebirali 6 časopisov, naročnino zanje pa so poravnali sami.
Tako se je končalo prvo obdobje celjske Čitalnice, ki je bilo značilno tudi po tem, da je bilo sožitje med nemškimi in slovenskimi meščani zgledno. Dr. Sernec se je teh let spominjal: »Pred dvajsetimi leti so bili Slovenci člani slovensko-narodnih društev, posebno tudi čitalnic, istočasno pa tudi nemške Kazine, godbenega društva, in Nemci in Slovenci so socialno prijazno občevali, izzvzemši ob volitvah.«