Stožice so v zadnji tretjini 19. stoletja spadale v ježenski šolski okoliš skupaj z Ježico, Malo vasjo, s Savljami in Klečami. Na Ježici je prva zasilna osnovna šola delovala med letoma 1787 in 1795 delovala v zasebnih najetih sobah. Pozneje so šolarji dobili učilnico v novem župnišču.
Leta 1871 se je začel redni pouk v enorazredni osnovni šoli na Ježici. Ob prelomu stoletij (l. 1900) so zaradi večjega števila šolarjev staro šolo povečali in je postala dvorazredna, 1909. pa trirazredna. V šolskem letu 1917/18 je bilo na šoli 269 učencev. Del šoloobveznih učencev so leta 1937 prešolali na osnovno šolo za Bežigradom. Prešolanje je veljalo za otroke na tistih hišnih številkah iz Stožic, Savelj in Kleč, ki so bile priključene ljubljanski mestni občini.
Leta 1934 je bilo za Bežigradom okoli 400 šoloobveznih otrok. Istega leta je mestna občina začela graditi v opuščeni mestni gramoznici novo osnovno šolo, ki je bila odprta leta 1936. Obiskovali so jo učenci iz mestnega dela občine in vključenih območij Savlje, Kleče in Stožice. Do zgraditve prve osnovne šole na mestnem območju so tamkajšnji otroci obiskovali osnovne šole v mestu.
OŠ Danile Kumar – Kumarca
Po koncu druge svetovne vojne je bilo v Ljubljani zgrajenih več novih osnovnih šol. V Stožicah je bila do leta 1962 zgrajena osnovna šola na prostoru med kamniško progo in Dunajsko cesto, južno od Ulice prvoborcev. Novo stožensko šolo so poimenovali po aktivistki Osvobodilne fronte leta 1963. V letu 1963/64 je stoletna ježenska šola postala njena podružnica s štirimi razredi.
Novo šolsko poslopje v Stožicah je že v desetih letih postalo pretesno, zato so leta 1979 na vzhodni strani tega objekta na Gogalovi ulici zgradili dodatno šolsko stavbo. Zaradi obširne blokovske gradnje in porasta prebivalstva v tem delu Stožic so morali postaviti še tretjo šolsko poslopje zahodno od prvozgrajene šole. Leta 1986 so se tudi oddelki z Ježice preselili v matično šolo. Osnovno šolo Danile Kumar so leta 1991 obiskovali učenci iz Stožic, Ježice, Savelj, Kleč, Male vasi in mestnega območja severno od Turnerjeve do Kadilnikove ulice.
V literaturi izvemo zanimivost, da bi morala biti ta šola zgrajena pod cerkvijo sv. Jurija na poljih stoženskih kmetov, vendar so ti nasprotovali vsaki gradnji na tem vaškem kmečkem predelu.
Med gradnjo stoženske šole je oktobra leta 1961 glasilo Zbor občanov zapisalo:
»Občinski ljudski odbor Ljubljana-Bežigrad se je odločil v letu 1960 na predlog Sveta za šolstvo, da zgradi novo šolsko poslopje za osemletko v Stožicah. Šolo so zahtevali volivci, zlasti pa starši tega dela občine že vse od osvoboditve. Stara osnovna šola na Ježici je že zdavnaj pretesna. Tudi lokacija zanjo ni več ustrezala. Kljub temu, da je bila ta šola pred leti povečana, ni mogla zadostiti potrebam šoloobvezne mladine. Enotno reformirano osemletno šolanje je podprlo zahteve staršev po novi šoli. Statistični podatki so pokazali realno stanje šoloobvezne mladine. Do 600 učencev osnovne šole s tega dela mesta se je moralo dnevno voziti od 2 do 4 km daleč proti centru mesta. Starši, ki so dnevno odpravljali svoje otroke v šolo, so morali dajati mesečno svojim vozačem denar za prevoz s trolejbusom do šole. Če preračunamo samo stroške za vožnjo, vidimo, da znesejo letno milijone, če ne govorimo o zdravju otrok. Vsa ta dejstva so dovedla občinski ljudski odbor Ljubijana-Beiigrad do tega, da se je odločil za gradnjo nove šole v Stožicah, ki bo stala nad 180 milijonov dinarjev. Interes staršev volivcev in mladine za to šolo je izredno velik. Kljub temu, da je šola še v gradnji, je Gradbeno podjetje Obnova v rekordnem času zgradilo 5 učilnic za 10 oddelk učencev. S tem je odpravljena v bežigrajskih osnovnih šolah in 30 oddelkih tretja izmena pouka. Nova šola v Stožicah bo dograjena v letu 1962. S to šolo bodo pridobili učenci sodobno urejene učilnice, kabinete in delavnico. S šolskim letom 1962/63 bo omogočeno tako vsem učencem šolanje v novem šolskem poslopju. Letos je bilo v začetku šolskega leta od 385 vpisanih sprejetih le 360, ostali pa so morali ostati v dosedanjih osnovnih šolah.
Poleg šolske zgradbe se istočasno gradi tudi prostorna telovadnica. Tudi ta telovadnica postaja ponos ne le samo šolske, temveč tudi izvenšolske mladine, kjer si bo krepila svoje telo. Pred telovadnico bo letno telovadišče, kjer bodo urejeni prostori za vse vrste športnega udejstvovanja. Poleg šole se predvideva v bližnji bodočnosti gradnja Pionirskega doma. kjer bodo prostori za šolski in predšolski vrtec, dalje prostori za kulturno-prosvetno udejstvovanje pionirjev in mladine. V tej zgradbi bodo tudi prostori za šolsko kuhinjo in obednico, kjer bodo lahko dobili učenci kosilo. V šoli bodo lahko delovali tudi v okviru pionirske in mladinske organizacije razni interesni krožki. Člani šolske zadruge bodo poleg drugih delavnosti, urejali okolico šole, kjer bodo cvetlične grede in park.«
V okviru šole so tekom let organizirali ogromno krožkov in društev (športnih in kulturnih) ter večkrat izvedli zbiralne akcije za pomoč prizadetim pri raznih nesrečah (npr. poplave v Pomurju 1972, potres v Posočju 1975 ipd.). Leta 1993 so odprli 3 oddelke mednarodne šole za otroke tujih državljanov, ki so jim pouk omogočili v angleškem jeziku (hkrati so se seveda učili tudi slovenščine).
Po besedah dolgoletnega ravnatelja in učitelja Borisa Zupančiča spada OŠ Danile Kumar danes med največje slovenske osnovne šole, saj obsega kar tri stavbe (4 zbornice, 3 telovadnice, 2 kuhinji in jedilnici in več kot 50 učilnic). »Skoraj bi na zahodnem delu šole imeli drugačen čas kot na vzhodnem.«
Osnovna šola Milana Šuštaršiča (Štembalova ulica 2a)
Začela je delovati septembra 1980 na območju stanovanjske soseske BS 3. Prvi ravnatelj je bil Marjan Stopar. V časopisju preberemo, da so šolo zgradili in opremili z vloženimi finančnimi sredstvi iz drugega samoprispevka. Na šoli je že od začetka primanjkovalo prostorov za izvajanje podaljšanega bivanja, saj je bilo v posameznih oddelkih od trideset do devetintrideset učencev. Že na začetku delovanja šole so ponujali raznovrstne krožke. Za več kot osemsto učencev je bilo ob odprtju opremljenih 24 učilnic. Šola ima lastno kuhinjo, večnamenski prostor, zaklonišče, dve telovadnici, prostorno igrišče in urejeno okolico. Gradnja šole je potekala počasi in s številnimi premori, sanacijami, zamudami, dodatnimi pridobivanji gradbenih dovoljenj. Izvajalec del je bilo podjetje Pionir. Slovesna otvoritev šole je bila sicer šele ob dnevu republike 29. 11. 1980. Nižja stopnja je imela dvoizmenski pouk, višja pa le enoizmenski. V prvem letu jo je obiskovalo 684 otrok. Šola je imela že tedaj organizirano jutranje varstvo.
Šola sedaj ponuja številne interesne dejavnosti in izvaja neobvezne izbirne predmete. Vključena je v številne projekte (Comenius, Kulturna šola, Jeziki štejejo in druge).
Šola se imenuje po mladem revolucionarju Milanu Šušteršiču (1921-1942), sekretarju SKOJ (Savez komunistične omladine Jugoslavije) za Bežigradom. Italijanski fašisti so ga ubili 7. 2. 1942 v Gramozni jami, dva meseca po neuspešni akciji decembra 1941, ko je bil streljal na italijanskega fašista, a ga ni zadel, zato so Šušteršiča kmalu aretirali in ga mučili v zaporih.
Milan Šušteršič se je rodil v Gradcu v Beli krajini, otroška in mladostna leta pa je preživel v Ljubljani, za Bežigradom, kjer je stanoval s starši na Vodovodni cesti št. 55, pri Čibejevih. Že v mladih letih je občutil krivičnost tedanjega družbenega sistema. Revolucionar je bil že njegov oče Tone. Okrog Milana so se zbirali napredni mladinci, ki jih je usmerjal na pot borbe za pravico delovnega ljudstva. Mladi Šušteršič je bil tudi tajnik delavsko-kulturnega društva Vzajemnost. Prizadevno je vodil kulturno dejavnost, prežeto z naprednimi idejami. V društvu je bilo veliko skojevskih in partijskih sestankov. Po okupaciji je bil Milan med prvimi organizatorji Osvobodilne fronte. Okrog njega se je zbrala skojevska skupina, ki je postala jedro 1. bežigrajske čete. Po nalogu Partije je bil Milan določen za komisarja. V gozdove ni odšel, saj je po nalogu Partije moral ostati ilegalec v Ljubljani, ker ga je organizacija v mestu nujno potrebovala. Bil je neutruden politični delavec.
Osnovna šola Franceta Bevka (Ulica Pohorskega bataljona 1)
Projektantka nove osnovne šole je bila ing. Slavka Modic, gradbena dela pa je izvajalo podjetje Obnova. Investitorka je bila Občinska skupščina Ljubljana-Bežigrad. Septembra 1970 šola še ni bila zgrajena. Šola je bila predvidena za šeststo učencev in učenk in je imela sprva osemnajst učilnic ter telovadnico. Sredstva za izgradnjo šole sta prispevali občina Ljubljana-Bežigrad in Temeljna izobraževalna skupnost Ljubljana iz sklada za otroško varstvo.
Podjetje Obnova je moralo učilniški trakt šole dokončati in ga predati v namen do 20. 9. 1970, telovadnico, hišnikovo stanovanje in igrišče pa do konca oktobra 1970. Svet za prosveto in telesno vzgojo je izbiro imena šole prepustil občanom. O imenu so zato odločale družbenopolitične organizacije, krajevne skupnosti, kulturnoumetniška in telesnovzgojna društva. Prvi trije predlogi so bili, da šolo poimenujejo bodisi po Ivanu Cankarju, Francu Bratovšu – Acu in Matiji Udvancu, slednja sta bila močno vpeta v narodnoosvobodilno vojno in komunistično partijo ter delovala na območju Ježice in Stožic.
Končno so po smrti slovenska pisatelja Franceta Bevka septembra 1970 otroci predlagali, da se nova šola poimenuje po njem. Literarno glasilo šole pa so poimenovali Zlata voda po zadnji Bevkovi knjigi.
Šola je ob dograditvi spadala med najsodobnejše objekte v Jugoslaviji. Učilnice so bile načrtovane kabinetno, namensko za vsak posamezen predmet, in učenci so se selili iz ene v drugo. Prvi ravnatelj šole, ki je veljala za strogo, je bil Alojz Strmole. Na začetku je šolo obiskovalo štiristo otrok.
Šola dandanes ponuja pestro paleto interesnih dejavnosti in izbirnih predmetov, ustvarja šolsko glasilo Pr(a)va beseda, sodeluje v številnih projektih (Ekošola, Zdrava šola itd.). Učenci se udeležujejo tekmovanj iz različnih predmetov.
Vrtci
Vrtec v Stožicah je začel delovati leta 1949, na Ježici pa leta 1959 VVZ Urške Zatler. Leta 1967 je za območje Šarhove, Allendejeve ulice, Bratovševe, Glinškove ploščadi, Hošiminhove (del današnje Vojkove ceste), Reboljeve in Gogalove ulice odprl vrata VVZ Ciciban.
Literatura:
– Zbor občanov, 1970 (21. september, 26. december) (o OŠ F. Bevka)
– Spletna stran šole: http://francebevk.splet.arnes.si/
– Zbor občanov, 20. maj, 9. sept., 9. december 1980. (o OŠ M. Šuštaršiča)
– Spletna stran šole: https://www.osmslj.si.
– V Stožicah so dobili novo šolo. Zbor občanov, letn. 1, št. 5 (5. okt. 1961), str. 6.
– F. K.: Padel je v cvetu mladosti … V: Zbor občanov, letn. 2, št. 2 (19. mar. 1962), str. 2. (O Milanu Šušteršiču, po katerem se imenuje OŠ v Stožicah)
– Škerl, V.: Stoženske posebnosti v sliki in besedi. Ljubljana : [samozal. V. Škerl], 1987, str. 134-136.
Monografija:
– 50 zlatih zrn OŠ Danile Kumar, Danila Kumar Elementary School : jubilejni zbornik ob 50-letnici, 2011.
