»Bili so borci za ohranitev materinega jezika in glasniki pripadnosti prekmurskega ljudstva k slovenski narodni skupnosti. Kljub svojemu izrednemu pomenu za slovenstvo Prekmurja nimajo niti po 20. letih Jugoslavije primernega spomenika, ki bi današnji rod spominjal na čase prestanih bojev in mu dajal poguma v vseh preizkušnjah, ki jih lahko prinese bodoče življenje slovenskega naroda kot naroda na eksponiranem ozemlju,« je zapisano v Mariborskem večerniku dne 20. 2. 1939.
Na potrebno postavitev tega spomenika so začeli opozarjati prekmurski akademiki, študentje, ki so se povezali v Klubu prekmurskih akademikov (ustanovljen leta 1934). Zamisel o murskosoboškem spomeniku ob 20. obletnici pridružitve Prekmurja k matičnemu narodu se je dokončno oblikovala leta 1938, a je bila uresničena šele leta 1940.
V letu 1938 so začeli nastajati že prvi načrti, odločno pa se je za postavitev spomenika prekmurskim književnikom leta 1939 na pobudo Kluba prekmurskih akademikov zavzel Meddruštveni odbor Murska Sobota z javno objavo, da namerava v proslavo 20-letnice osvoboditve Prekmurja ob otvoritvi »Prekmurskega tedna« sredi junija 1939 odkriti skupen spomenik prekmurskim slovenskim književnikom in buditeljem: »/…/ Spomenik onim možem ki so v najbolj mračni dobi našega nacionalnega življenja visoko dvignili bakljo slovenske zavesti in s tem rešili naše ljudstvo večnega suženjstva« (Murska krajina, 23. 4. 1939). Kmalu zatem je odbor na pobudo članov Kluba prekmurskih akademikov slovenski javnosti, tako posameznikom kot institucijam, poslal poziv za materialno pomoč z zbiranjem prispevkov. V ta namen so bili natisnjeni tudi posebni bloki po 1 din, ki so omogočali vsakemu, da daruje prispevek v spomeniški fond (Mariborski večernik, 6. 5. in 22. 7 1939). Meddruštveni odbor se je odločil za načrt domačega arhitekta Ferija Novaka v vrednosti okrog 20 tisoč dinarjev, ki si je zamislil odprto knjigo, popisano s citati prekmurskih pisateljev, na kamnitem podstavku pa naj bi bila njihova imena in posvetilo (Mariborski večernik, 29. 4. 1939; Jutro, 7. 5. 1939). Sicer se je v glavnem omenjal še načrt arhitekta Lalija Tomorija v vrednosti ok. 14 tisoč dinarjev, prav tako s postavitvijo pred soboškim gradom (Jutro, 31. 3. 1939), za katerega so denarna sredstva nameravali pridobiti tudi s prodajo razglednic s skico spomenika in raznimi prireditvami (Mariborski večernik, 20. 2. 1939). Nekateri viri (npr. Vestnik, 9. 1. 2020) omenjajo tudi idejni osnutek Jožeta Plečnika. Izbrani arhitekt Novak je resno pristopil k delu, tako da je bila že 22. aprila 1939 poskusna demonstracija lesenega modela prekmurskim književnikom. Po prvotno predvidenem prostoru na trati pred grajskim pročeljem se je zatem kot najprimernejši prostor za spomenik izkazal soboški park konec glavne aleje na levem vogalu, kjer se odcepi cesta proti kinu. Za kamnoseka pa je bilo izbrano kamnoseško podjetje g. Močnika iz Sobote, z nalogo da nabavi kamen za spomenik in ga izdela (Mariborski večernik, 29. 4. 1939). Dela so tekla po načrtu in še 3. junija 1939 je javnost bila seznanjena z datumom odkritja spomenika v Prekmurskem tednu, kar naj bi se zgodilo v nedeljo, 18. junija 1939, opoldne z organizirano manifestacijo (Mariborski večernik, 3. 6. 1939; Jutro, 11. 5. 1939).
Po dostopnih virih je bil spomenik postavljen v začetku maja 1939 pred gradom, na eni strani z imeni književnikov s citati, na drugi pa s posvetilom. Med darovalci je bil v glavnem tedanji premožnejši sloj, od trgovcev, zdravnikov, odvetnikov in drugih uradnikov v Murski Soboti, zanimivo pa je zagotovo, da je bilo med temi veliko posameznikov judovske vere (Murska krajina, 1. 12. 1940).
Do odkritja spomenika v času Prekmurskega tedna ni prišlo, po poročanju zaradi tehničnih razlogov, saj naj bi izdelava terjala več časa. Prestavljeno je bilo na september, po začetku novega šolskega leta (Mariborski večernik, 22. 7. 1939). Po drugih virih naj bi bila postavitev v Prekmurskem tednu odpovedana zaradi odzivov s katoliške smeri, ki so opozarjali, da naj bo odkrit brez sodelovanja komunistov in drugih sovražnikov vere (Novine, 6. 6. 1939; Soboške novine, 17. 3. 2014). Spomenik književnikom obeh veroizpovedi, osamljenim začetnikom v 18. stoletju z obema Küzmičema, Štefanom in Miklošem, na čelu in prav tako vnetim nadaljevalcem do polpreteklih dni – vsem, ki so si kakor začetnik novejših časov dr. Franc Ivanocy prizadevali svoje rojake kulturno dvigati, jih narodno prebujati in zbliževati s slovenskim jedrom.
Tudi v septembru 1939 do odkritja spomenika ni prišlo in šele čez leto dni se je začelo spomeniku znova posvečati pozornost. Tako je bil s strani Kluba prekmurskih akademikov in Umetniškega kluba Maribor 27. septembra 1940, ko je potekal večer slovenske besede v Sokolskem domu, položen venec, kot je zapisal Šiftar: » … tem, ki so bili slovenski glas vpijočega v puščavi« (Mladi Prekmurec, 7/8, 1940). Ob položitvi venca je dr. Makso Šnuderl, predsednik Umetniškega kluba v Mariboru, ob spomeniku v govoru med drugim poudaril izjemno vlogo prekmurskega jezika: » … Jezik, tako kultiviran, tako negovan in zavarovan, je branil, da bi zatonila slovenska beseda in z njo narodna zavest prekmurskega ljudstva /…/ » (Mladi Prekmurec, 9/10, 1940).
Izročitev spomenika prekmurskih književnikov v varstvo občini se je naposled zgodila 1. decembra 1940, ob 22. obletnici zedinjenja SHS. Potekala je v grajskem parku, kjer je v imenu Meddruštvenega odbora predsednik Franc Kerec slavil zasluge prekmurskih pisateljev, ki so s knjigo budili narodno zavest in navduševali ljudstvo, da je ostalo zvesto svojemu narodu in jeziku. Pred spomenik, okrašen z državno trobojnico in zelenjem, je položil lovorjev venec in s tem spomenik izročil v varstvo županu, g. Nandorju Hartnerju. Slovesnost je zaključila slovanska himna »Hej Slovani« (Murska krajina, 8. 12. 1940). Zatem pa je potekala še otvoritev prve umetniške razstave slikarjev Karla Jakoba in Albina Sagadina ter kiparja Franca Kuharja v nekdanji kavarni Krona (Slovenec, 3. 12. 1940). Med okupacijo je župan Hartner dal spomenik odstraniti, po vojni pa so ga ponovno postavili na mestu, kjer stoji še danes, ob ribniku, ki je bil leta 1994 preurejen iz kotanje. Tako tudi ne drži, da je bil spomenik prvotno postavljen na mestu Spomenika zmage iz leta 1945, kot se zasledi v nekaterih virih (npr. Zgonik, 2011). Tisto je bil namreč spomenik osvoboditeljem, ki so ga postavili madžarski oblastniki, k čemur so dodali visoki drog, na katerem je plapolala rdeče-belo-zelena zastava (Mataj; Štraus, 2007).
Zakaj si je vredno ogledati spomenik v obliki velike zaprte knjige, je izrazito doživeto zapisal Miško Kranjec: »Če pridete v Soboto, si ne pozabite ogledati poleg vseh drugih stvari tudi spomenik prekmurskim književnikom. Spomenik stoji ob široki, cvetlični poti proti gradu. Na desni strani, za mladimi topoli. Da ne boste iskali kakega bronastega ali marmornatega konja in na njem negibnega jezdeca! Ne, našli boste veliko kamenito knjigo na širokem podstavku. Knjiga je zaprta, na platnicah pa ima napise, ki kažejo, da je na tej zemlji, tudi v davnini prebival slovenski človek, in da je na tej zemlji živel človek, ki je pisal za ta rod v slovenskem jeziku.; ustvarjal je kulturo za to zasužnjeno ljudstvo. Bili so težki časi, polni negotovosti, pa vendarle polni vere in upanja.« (Mladi Prekmurec, 7/8, 1940).