Sredstva, ki so se zbrala s pomočjo II. samoprispevka, je bilo treba dopolniti s III. občinskim samoprispevkom, da je bilo ob vedno večji inflaciji mogoče gradnjo zaključiti. Za veliko opreme in številna manjša zaključna dela je že zmanjkalo denarja, tako da se je morala šola opreti na lastne dohodke in potrebe pokriti postopoma v naslednjih letih. Številna dela so člani kolektiva z veliko željo in zanosom »udarniško« opravili sami; po dolgih desetletjih so bili namreč prva generacija, ki je lahko šolsko leto zastavila v normalnih delovnih pogojih.
Kljub rastočemu vpisu otrok na osnovno stopnjo glasbene šole, uspehom v javnosti, prostorskim in kadrovskim pogojem je bilo potrebno na status srednješolske izobraževalne ustanove počakati še celo desetletje. Celje, ki je na vseh področjih izobraževanja že kmalu po letu 1945 postalo regijsko srednješolsko središče, je na glasbenem področju zaostalo. Vrsta prej omenjenih okoliščin (prostorska stiska in premajhen odstotek zajetja med osnovnošolsko mladino) na ministrstvu ni spodbujala ugodne rešitve, prestop šole na srednji nivo pa tudi ni bil v posebnem interesu srednjih glasbenih šol v Ljubljani in Mariboru. Dolgoletna prizadevanja vodstva so končno obrodila. V začetku leta 1993 je Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije (v obdobju ministrovanja dr. Slavka Gabra) z odločbo št. 601-3/93 Glasbeni šoli Celje podelilo koncesijo za izobraževanje na srednji stopnji za smer pevec – instrumentalist in še v istem letu (šolskem letu 1993/94) se je vpisala prva generacija celjskih glasbenih srednješolcev. Vpisalo se je 20 dijakov (14 deklet in 6 fantov), med njimi kot dijak prve generacije »celjskih glasbenih srednješolcev« tudi sedanji ravnatelj Simon Mlakar. V naslednjih letih se je ob polno zasedenih gimnazijskih razredih tako preko 600 glasbenim osnovnošolcem pridružilo še okoli 100 srednješolcev. S tem se je postopoma oblikoval obsežen in razvejan šolski organizem, uvrščen v skupino največjih glasbenih šol v Sloveniji.