Stanislav Bačar se je rodil v Dolenjah kot prvi izmed treh otrok. Družina je kmalu ostala brez očeta, ubili so ga med vojno, mama je bila tako primorana otroke vzgajati sama. Stanislav je obiskoval osnovno šolo na Planini pri Ajdovščini, gimnazijo v Ajdovščini in Železniško industrijsko šolo v Mariboru.
Potem se je zaposlil kot ključavničar v domačih podjetjih, najprej na Lipi, po petih letih pa na Tekstini. Kasneje je ob delu opravil še Srednjo strojno delovodsko šolo in diplomiral na prvi stopnji Ekonomske fakultete na Delavski univerzi v Novi Gorici. Po diplomi se je zaposlil na Občini Ajdovščina. Sprva je delal kot načelnik oddelka za obrambo, potem pa kot predsednik Izvršnega sveta skupščine občine Ajdovščina. Leta 1986 je postal sekretar medobčinskega sveta ZKS za severno Primorsko, od leta 1990 dalje pa načelnik Uprave za notranje zadeve v Novi Gorici. Bil je tudi prvi predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ajdovščina in Vipava ter aktiven član združenja Sever.
Njegova vedoželjnost ni poznala meja, predvsem pa je bil velik ljubitelj in poznavalec svojih domačih krajev ter njihove zgodovine. Raziskoval je tehnično, kulturno in naravno dediščino Ajdovščine in Vipavske doline ter spoznanja združil v dve knjigi: Hubelj, Ajdovščina, Šturje in sosednji kraji v zgodovinskih zapisih od konca 15. do začetka 17. stoletja ter Voda, stopa, mlin. Pozorno je spremljal in preučeval domače avtorje in ustvarjalce – poseben pomen je pripisoval Matiji Vertovcu in v spomin nanj ustanovil Društvo Matije Vertovca ter bil med pobudniki pohoda Po Vertovčevih poteh.
Kot je sam rekel, sta ga v življenju navduševali predvsem dve stvari: »Fosili in stare knjige, to je moj svet.«
Fosile je iskal po celotni Vipavski dolini, v Brdih, Trnovskem gozdu, na Nanosu, Gori in Krasu. Zbrane primerke je natančno prepariral in popisal ter se pri tem posvetoval s strokovnjaki geološkega oddelka Univerze v Ljubljani. V njegovi zbirki, ki šteje prek 5000 primerkov, so tudi nove vrste, ki so po njem dobile ime, npr. Bacarella vipavica in Phacelophyllia bacari. Za svoje paleontološko udejstvovanje je leta 2004 prejel Valvasorjevo priznanje za delo na področju muzealstva v Sloveniji.
Svoje bogato znanje je rad delil z drugimi in v ta namen je pripravil več razstav – tako o fosilih kot o knjigah. Njegova bogata knjižnica je odraz večletnega iskanja, zbiranja in brskanja po različnih antikvariatih. V njej najdemo dragocene in izjemne knjige, nekatere izmed njih so edini primerek v Sloveniji. Tiste vrednejše je sam še dodatno preučeval, tako da lahko še danes v njih najdemo njegove zapiske in opombe.
Skromen in aktiven ter vedno pripravljen pomagati nam je Stanislav Bačar zapustil bogato kulturno in naravno dediščino.
