Pri obravnavi zgodovine šolstva smo se na Ravnah in Prevaljah do sedaj vedno ozirali samo po bratih Jakobu in Gašperju Pilatu. Poleg njiju je prevaljski župnijski arhiv razkril še najmanj enega posameznika, ki je svojo zapuščino namenil za dijaško štipendijo in s tem omogočil kar nekaj dijakom, da so se lahko šolali na višji izobraževalni stopnji. To je bil domačin Luka Macigoj, rojen 10. oktobra 1691 očetu Juriju Macigoju in njegovi ženi Mariji na Macigojevi kmetiji pod Uršljo goro, ki je takrat spadala v guštanjsko župnijo. Od 23. aprila 1743 je bil župnik v Kapfenbergu. Leta 1757 se je odpovedal službi župnika v tej župniji in ostal tam kot upokojeni župnik (»emeritus«) do svoje smrti 21. aprila 1771 v starosti 80 let. Pokopali so ga v kripti tamkajšnje župnijske cerkve sv. Ožbolta. Pri obnovi cerkve leta 1896 so najverjetneje odstranili morebitne nagrobnike duhovnikov, pokopanih v kripti, saj ti danes niso ohranjeni. Se je pa ohranil Macigojev pečat, in sicer v obliki ovalnega medaljona, razdeljenega na štiri grbovna polja. V poljih ena in štiri je upodobljena vran, kot simbol sv. Ožbolta. V poljih dve in tri pa so upodobljeni trije med seboj vodoravno povezani obroči. – Izvirajo iz simbola kapfenberških kovačev, ki je nameščen nad vhodom v župnišče. Župnišče v Kapfenbergu je namreč bilo do leta 1695 stanovanjska hiša kovača obročev (»Ringelschmid«). – Nad grbovnim poljem je nameščena zlata krona, ob njej sta inicialki L na desni in M na levi, kot začetnici imena Luka Macigoj.(37)
V oporoki je Macigoj dotiral 400 goldinarjev za štipendijo enemu revnemu študentu. Na prvem mestu med morebitnimi prejemniki so bili študenti iz njegovega ožjega sorodstva. Če teh ne bi bilo, so lahko štipendijo koristili revni študenti iz župnije Guštanj ali pa tudi iz drugih podjunskih župnij. Če pa tudi teh ne bi bilo, pa bi jo lahko dobil kakšen drug reven študent. Podelitev štipendije ni bila omejena na študijsko smer.38 Vsoto 400 goldinarjev je, kakor razkriva oporoka iz Kapfenberga, prejel Urban Proman, tisti čas kaplan v Globasnici, ki je denar vplačal v šentpavelskem samostanu. Tam je bila nato 7. februarja 1779 izdana tudi zadolžnica. Po ukinitvi šentpavelskega samostana leta 1787 je skrb za ustanovo prešla na verski sklad, leta 1814 pa na koroško ustanovno komisijo (»Kärntner Stiftungshof kommission«). Po letu 1848 pa je prešla pod okrilje koroške deželne vlade.39 Macigoj je za prvega prezentatorja te ustanove imenoval v svoji oporoki prav Urbana Promana, ki je imel tudi nalogo to ustanovo oživeti. To nalogo je opravljal do leta 1787, ko je bil še župnik v Štebnu pri Globasnici. Če Proman ne bi določil svojega naslednika na mestu prezentatorja, bi po njegovi smrti ta pravica pripadla vsakokratnemu guštanjskemu župniku. Kar se je naposled tudi zgodilo. Prvi, ki je koristil Macigojevo štipendijo, je bil Frančišek Heinz, Macigojev sorodnik, ki je študiral v Celovcu.(40)
_____
37 AŽP, Matična knjiga župnije Prevalje 1678–1706; Mrliška matična knjiga župnije Kapfenberg 1771–1818, http://data.matricula-online.eu/en/oesterreich/graz-seckau/kapfenberg-st-oswald/8843/?pg=4, 16. 2. 2019; Reiner, Puschnig: Kapfenberg – Alter Markt – junge Stadt. Kapfenberg, 1974, str. 349, 394.
38 Prav tam, škatla 95.
39 Milde Stifiungen, Stifibriefe und Stifiungsakten, http://www.landesarchiv.ktn.gv.at/klais/at/jr/iis/imdas/web/loadMask/view-mask- felder.jsf ?objectId=25412&maskId=null&maskName=null, 19. 2. 2019.
40 AŽP, Dokumenti štipendijskih skladov župnikov Gašperja Pilata in Luke Macigoja, škatla 82.
