Po maturi je Ivanocyja sombotelski škof dr. Imre Szabó poslal v centralno bogoslovno semenišče v Budimpešto, kjer je študiral na bogoslovni fakulteti med leti 1878-1882.
Po zaključku študija je bil 11. julija 1882 v Györu posvečen v duhovnika, le dober teden zatem (20. julija) pa nastavljen za kaplana v Murski Soboti. Naslednje leto ga je pot znova vodila v Sombotel, kjer je bil imenovan za študijskega prefekta v tamkajšnjem bogoslovnem semenišču. Leta 1884 je postal izredni profesor dogmatike na sombotelski visoki šoli, leta 1886 pa prav tam tudi redni profesor dogmatike.
30. maja 1885 je na budimpeštanski univerzi doktoriral z disertacijo A szentirás és az ékiratos emlékek. V prevodu Sveto pismo in klinopisi je delo izšlo leta 1985 pod peresom msgr. dr. Jožefa Smeja. V doktorski disertaciji Ivanocy po daljšem uvodu o odkrivanju, branju, izviru in značaju klinopisnih spomenikov, primerja zgodbo o stvarjenju, vesoljnem potopu in Knjige kraljev v kaldejskih (asirskih) klinopisnih spomenikih z ustreznimi poglavji Stare zaveze, navajajoč kaldejsko (asirsko) besedilo delno v izvirniku, večinoma pa v prevodu. Istega leta je bil imenovan za člana škofijske izpitne komisije za izobraževanje srednješolskih profesorjev verouka.