Pijača je v celjske gostilne prihajala od vsepovsod in tudi trtna uš, ki je konec 19. stoletja popolnoma uničila stare sorte v okoliških vinogradih, ni bistveno prizadela ponudbe. Pomagale so zaloge od drugod, tradicionalni sadjevec in vedno bolj priljubljeno pivo. V hotelih višje kategorije so gostje lahko naročali tudi nemška in francoska vina.
Polagoma so se začele uveljavljati brezalkoholne pijače – malinovec, šabesa, kraherl, sifon in druge, vendar se je njihova priljubljenost širila zelo počasi. Uporaba mineralne vode se je razmahnila šele po drugi svetovni vojni.
Družbene spremembe po letu 1945 so odločilno posegle v tradicionalno hotelsko in gostinsko strukturo. Hitra industrializacija mesta in posledični ekološki problemi so Celju v naslednjih desetletjih odvzeli imidž »Bisera ob Savinji«. Podjetnost posameznika, ki se je v predvojnih razmerah izrazila med drugim v bogati gostinski in turistični ponudbi, se je umaknila drugačni razvojni viziji mesta. Vlečna konja razvoja sta postala kolektiv in industrializacija. Danes se »široki svet« v Celje ponovno vrača, toda v nekem popolnoma drugačnem času in drugačnih okoliščinah. Toda – v času nepredvidljive prihodnosti se morda velja ozreti kdaj tudi v preteklost; kdor ne zida na njej, zida brez temeljev.
—-
Vir: Tatjana Kač, Vladimir Šlibar, Stare celjske gostilne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2002.
