Ves potek slovenskega narodnega prebujanja od leta 1848 ter sprejetje nekaj liberalnih zakonov decembra leta 1867, ki so med drugim vpeljali tudi svobodo govora in združevanja, enakost pred zakonom itd. so vzroki in razlogi, da so se mladoslovenci, predvsem na Štajerskem, odločili za odločnejšo narodno politiko.
Aprila 1868 so v Mariboru mladoslovenci začeli izdajati politični časnik Slovenski narod ter se začeli organizirati po sklicevanju, po češkem zgledu, množičnih zborovanj na prostem, ki so jih imenovali tabori. Iz Češke je bilo sicer preneseno tudi poimenovanje »tabor«, ampak Slovenci so idejo in ime pojmovali po svoje. Enačili so ju s protiturškimi tabori, ki naj bi tokrat pomenili obrambo proti prodirajočemu nemštvu in germanizaciji s severa ter poitalijančevanju slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Primorju.
Vodilno vlogo pri organiziranju prvih taborov je prevzela mladoslovenska inteligenca. Med najbolj dejavnimi so bili pravniki Jakob Ploj, odvetnik v Ljutomeru in na Ptuju, Valentin Zarnik, zelo je bil priljubljen kot taborski govornik, Radoslav Razlag, odvetnik v Brežicah, Karel Lavrič in drugi. Med zdravniki sta bila najvidnejša Josip Vošnjak in Matija Prelog iz Maribora, med duhovniki so bili Božidar Raič, Anton Klemenčič, župnik v Ljutomeru in Matija Majar na Koroškem. Odločilno so sodelovali tudi Anton Tomšič, prvi urednik Slovenskega naroda, Josip Jurčič, Fran Levstik in Josip Nolli.
Glavna zahteva na vseh taborih (od 1868 do 1871 se jih je zvrstilo kar 18) je bila izpolnitev 19. člena ustave, ki je zagotavljal enakopravnost vsem narodom v državi. Povezovali so jo z Zedinjeno Slovenijo, ki bi večino jezikovnih problemov rešila sama po sebi. Po prvih taborih je ideja Zedinjene Slovenije močno zaživela, v obliki resolucij so jo sporočali vladi na Dunaj, o njej je poročalo tudi neslovensko časopisje in odločneje so se začeli zanjo zavzemati tudi poslanci v deželnih zborih. Druga osrednja točka vseh taborov pa je bila zahteva po uveljavitvi slovenskega jezika v šolah, uradih, sodiščih in v cerkvi. Poleg teh glavnih zahtev, so obravnavali tudi stvari, ki so bile pomembne za pokrajino, kjer je ta tabor bil. Tako so ponekod zahtevali ustanovitev gospodarskih, kmetijskih, meščanskih in drugih šol, ustanovitev slovenskega gospodarskega društva, slovenske zavarovalnice, denarnih zavodov v podporo kmetijstva in obrti, posameznih hranilnic, regulacijo rek, gradnjo mostov, železniških prog, pogozdovanje krasa, zmanjšanje davkov, razširjenje občinske samouprave itd. Tabori so bili ob nedeljah, začenjali so se popoldan na primernih travnikih zunaj mest, trgov in vasi. Udeležencev je bilo vedno več tisoč (med 5.000 in 6.000), na žalskem taboru jih je bilo okoli 15.000, v Vižmarjih pa celo 30.000. Izmed uglednih gostov ali domačinov so izbrali predsednika tabora, nato pa se je v naslednjih urah zvrstilo od pet do sedem govornikov. Ti so v zvezi z dnevnim redom in vsebino svojih govorov predlagali resolucije, ki so jih sprejemali udeleženci, taboriti, z dviganjem rok.
Organiziranje tabora v posameznem kraju je bil slavnosten dogodek. Del poti so udeleženci lahko ponekod opravili z vlakom, sicer pa so bili glavno prevozno sredstvo vozovi, okrašeni z venci, vejami zastavami, trakovi in napisi. Udeležence na tabor je običajno pričakala godba, sprevodi Sokolov in jezdecev, slišalo se je tudi pokanje možnarjev. Odmori med posameznimi govori so bili običajno zapolnjeni s pevskimi zbori in možnarji, ki so pozdravljali in potrjevali sprejem posamezne točke resolucije. Po koncu govorov se je začela veselica s petjem, godbami, plesi in umetnim ognjem.
Prvi tabor je bil organiziran v Ljutomeru, 9. avgusta 1868. Še ne en mesec za njim pa so ga organizirali v Žalcu.
