Tavčarjeva ulica v Novem mestu se od leta 1972 imenuje po odvetniku, pisatelju in politiku Ivanu Tavčarju. Poteka po Recljevem hribu od Ulice Marjana Kozine naprej. V letih od 1930 do 1955 se je po Ivanu Tavčarju že imenovala ulica, ki je vodila po stari cesti Novo mesto – Ljubljana, čez današnji Kettejev drevored. Ulica ima tri hišne številke.
Ivan TAVČAR (pisatelj in politik) je bil rojen 28. avgusta 1851v Poljanah nad Škofjo Loko v kajžarski hiši. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in v Ljubljani, gimnazijo pa v Ljubljani in Novem mestu (4. in 5. razred), ki je takrat v narodnostnem oziru spadalo med nacionalno najbolj prebujena mesta na Kranjskem. V letih 1867-68 je bival pri stricu Antonu Tavčarju, takrat župniku na Raki. V Novem mestu je kot dijak bival na Tesarski ulici (danes Kosova ulica) in pri znani novomeški dijaški gospodinji Tengerjevi, ki je stanovala v dvoriščnem delu Bergmanove hiše na Glavnem trgu.
Po maturi na ljubljanski gimnaziji je na Dunaju študiral pravo. Leta 1884 je postal samostojni odvetnik in se je posvetil tudi političnemu delovanju. Bil je eden vodilnih meščanskih politikov. Po Jurčičevi smrti (1881) je prevzel souredništvo časopisa Slovenski narod, bil je tudi predsednik Narodne tiskarne. Postal je odbornik občinskega sveta, deželni poslanec, poslanec v državnem zboru na Dunaju, ljubljanski podžupan in kasneje župan (1912–1921). Bil je med soustanovitelji Mestne hranilnice ljubljanske in Ljubljanske kreditne banke. Na podlagi tega je imel pomembne zveze z južnoslovanskimi gospodarstveniki.
Kot politik in mecen je predsedoval številnim društvom oz. v njih javno sodeloval (Dramatično društvo, Ljubljanski sokol, Kmetijska družba, Slovenska matica, Pisateljsko podporno društvo, Pravnik…).
Literarne prispevke je začel objavljati že v dijaških listih. Posamezni literarni zgodovinarji ga uvrščajo med največje pisatelje slovenskega realizma, vendar so v Tavčarjevi prozi močno prisotne prvine romantike. Mladostna proza kaže na vpliv domačih (Jurčič, Stritar) in nemških pripovednikov. Snov je zajemal iz zgodovine, največ iz vaško-grajskega sveta, delno iz mestnega, ljudskemu izročilu se je izognil. Iz prvega obdobja so znana dela : Otok in Struga (novomeško okolje), Mlada leta, Gospa Amalija… Kasneje, po letu 1976, je opustil grajske in romantične zgodbe in se obrnil h kmečkemu življenju in zgodovinskemu dogajanju: Med gorami, cikel V Zali, povest Cvetje v jeseni, Vita vita meae, kjer prikaže protireformacijski čas, Grajski pisar, roman Izza kongresa – čas kongresnega leta 1921… Njegovo najpomembnejše delo je Visoška kronika, zgodovinski roman 17. stoletja, o času tridesetletne vojne (1919). Zanimiva pa je tudi njegova satirična utopija, naperjena zoper škofa Mahniča in klerikalizem 4000.
Umrl je 19. februarja 1923 v Ljubljani, pokopan je v grobnici na Visokem.