Rodil se je leta 1919 v družini znanega slamnikarja Matije Ravnikarja v Domžalah. Pot ga je za nekaj časa vodila stran od slamnikarstva, saj se je odločil za študij arhitekture. Leta 1961 je postal tajnik Glasbene šole Domžale in tu je ostal do upokojitve. Umrl je 9. marca 1991.
Bil je razgledan in izobražen, v svoj rojstni kraj pa prav zaljubljen. Že od malih let je zbiral vse, kar je bilo o domačem kraju znano in skozi leta je iz te zbirke nastala bogata knjižnica z različnimi zbirkami, s poudarkom na slamnikarstvu. Bil je pobudnik za ustanovitev slamnikarskega muzeja, ki je sedaj v Jamarskem domu na Gorjuši. Svoje raziskovalne sposobnosti je uporabil tudi za sestavljanje rodbinskih rodovnikov (npr. rodbin Ručigaj in Habjan).
Sodeloval je v dramski sekciji domžalske Svobode. Bil je pobudnik za ustanovitev Turističnega društva Domžale in dolgo njegov tajnik. Hkrati je bil več let tajnik Zveze kulturnih organizacij Domžale, Kulturne skupnosti Domžale in tajnik Izseljeniške matice Domžale – Kamnik. Bil je tudi med ustanovitelji Likovnega društva Peter Loboda Domžale in tudi tam tajnik.
Po njegovi zaslugi in njegovih risarskih spretnostih, so se na papirju ohranile stare domžalske hiše, ki so se začele umikati sodobnim poslopjem. Njegove slike so našle prostor na samostojnih in skupinskih razstavah. Njegovo ustvarjalnost pa je najbolj pokazala razstava, ki so jo v Domžalah pripravili po njegovi smrti 19. junija 1991.
Od vsega začetka izhajanja je bil dopisnik Občinskega poročevalca – prvega rednega domžalskega časopisa. Njegovi prispevki so bili tako raznovrstni, kot je bil raznovrsten tudi sam. Za svojo nesebično pomoč društvom in organizacijam je prejel več priznanj ter postal častni član domžalske in mengeške godbe in Društva za raziskovanja jam Simon Robič Domžale.